petek, 23. junij 2017

Tromeja

Nekih hudo perspektivnih tur iz Tromeje ni bilo nikjer napisanih, edina izjema je že večkrat posneti spust po stezi z vrha proti Ratečam, toda malo raziskovanja je prineslo zelo lepo turco z dvema vzponoma in spustoma po tekočih stezah in s skupaj čez 1500 višinci.

Startali smo na stezi na italijanski strani, vendar smo se po idiličnem pričetku vrnili na slovensko stran, saj serpentinaste steze na greben pod Kopo nismo našli. Z vrha smo se spustili po mejnem grebenu na zahod in nato proti Sovčam, kjer stezo nižje prekinjajo vedno pogostejše gozdne ceste. Res presenetljivo, da na severno stran ni niti ene direktne steze v dolino, verjetno zaradi sedežnice, na tem delu tudi nismo srečali niti enega pohodnika, Popolnoma drugače je seveda na vrhu in na naši strani, kjer je pohodnikov obilo. 

Vzpon nazaj sva si z Borutom "popestrila" s sekanjem serpentin po markirani poti, ki pa se je izkazala za malo bolj strm in lep kolovoz, Matija pa je šel okoli po cesti. Zaključek vzpona je bil še najbolj zanimiv, saj smo se vrnili na italijansko stran in po stari tlakovani in škarpirani mulatieri mimo karavl prisopihali na vrh. 

Spust v Rateče je kar precej zahteven zaradi obilice korenin, tudi na ovinkih. Po opravljenem lahko rečem, da je tura zanimiva, da je po mojem okusu bilo malo preveč vzponov po makadamu, da so steze zelo tekoče in da je tura vredna ponovitve...

zahtevnost ture:
  • Rateče - Tromeja (V2, razen spodaj na italijanski strani in zgoraj po smučišču V5)
  • Tromeja - Sovče (S4, zgoraj S6)
  • Sovče - Tromeja (V4, deli po planinski poti V5)
  • Tromeja - Rateče (S5, spodaj S4)




tudi jaz bi tole imel...

begunsko prečkanje meje:)



vasica Sovče in Ziljska dolina v ozadju


vzpon iz avstrijske strani






































mulatjera proti vrhu 






































proti Ratečam



torek, 20. junij 2017

Bistriška planina (Italija)

Tura nad Kanalsko dolino na Bistriško planino je, kot kažejo sledi na stezah, s strani bajkerjev že zelo obiskana.  Naštudiral sem dva vzpona in dva spusta, saj se s Štajerske za manj kot 2 tisoč višincev, ne splača vozit:).
Z Borutom sva startala na spodnji postaji žičnice na Višarje in nato po kolesarski stezi do Ukev in gor v klanec po asfaltu do kapelice pod Zahomško planino, kjer se pričnejo prvi razgledi tudi na severno stran. Nadaljevanje proti Bistriški planini poteka mimo razglednih pašnikov, večinoma po makadamu, nazaj dol pa sva jo ubrala po planinski poti 507, 508 in 509 v dolino Bartolo. Steza je čudovita, tekoča in skoraj brez ovir, zgoraj že zelo zvožena od predhodnikov, v sredini od lovke koče dalje precej izpostavljena in ozka, spodaj pa zopet širša, vendar še kar izpostavljena, saj so jo italijanski graditelji med vojnama zgradili direktno v najbolj strm del doline. 

Po duhamornem vzponu po makadamu nazaj na Zahomško planino je sledil drugi, morda še bolj zanimiv spust, v prvem delu po isti stezi št. 508, spodaj pa po nemarkirani stezi (vzhodno od 508, ki gre po makadamu) direktno v Žabnice. Očitno je med bajkerji precej poznana, saj je čudovito vozna, z mnogimi hupsli in po mehki listnati podlagi. Ker se tiče spustov, oba opisana gotovo sodita med lepše v okolici Slovenije. 


Zahtevnost ture:
  • Ukve-Bistriška planina: V3 (del od konca asfalta do Zahomške planine V5)
  • Bistriška planina-Val Bartolo: S4 (508 in 509 S5 izpostavljeno, ozka stezica pod lovsko kočo)
  • Val Bartolo-Zahomška planina: V4 (makadam)
  • Zahomška planina-Žabnica: S4 (tekoče, mehko po listju, zabavno, malo tehničnih detajlov)



razgled na Montaž in Viš iz Zahomške planine



malo zabave pod bistriško planino...kondicije je še dovolj:)


pričetek je zelo idiličen
nadaljevanje ponuja še več razgleda na gore čez dolino, prične pa se tudi malo zahtevnejša steza

malo adrenalina mora bit
bivša mulatiera


razgledi iz drugega spusta

eden redkih malo zahtevnejših odsekov...

petek, 16. junij 2017

Bohinj

V zadnjih letih je bil Bohinj z okolico močno prizadet od žleda in napada lubadarja, posledično je v gozdovih eno samo razdejanje in tudi steze so temu primerno precej uničene ali pa so kar izginile pod vedno večjim številom gozdnih vlak. Tako je s potjo na Uskovnico, pa tisto iz Soriške planine in še katero. Še vedno je zanimiva tista iz planine Zajamniki, ki so jo vozili kolegi, midva Borutom pa sva odvozila malo bolj zahtevne podvige...

Pa še nekaj fotomateriala:

preko Senožet v Srednjo vas

preko Senožet v Srednjo vas 
razgled na Srednjo vas iz poti na Uskovnico..gor gre tudi po stezi, vsaj od tu naprej

prve težave pod Uskovnico...


pa poletimo proti dolini...

zgleda kot 601 na Gardi

detajl spusta


po treh spustih in z boljšim kolesom sem jo prevozil že zelo suvereno







sobota, 08. oktober 2016

Uršlja gora na zahod

Uršljo goro smo obiskali že večkrat, spustov v dolino, ki se ponašajo z občutno višinsko razliko, pa je z vrha kar nekaj, tokrat smo ubrali enega lepših in sicer z vrha mimo Naravskih proti Žerjavu. Vzpon smo pričeli v Črni in se, kot je dejal Taubi "okoooli dveh hribov":), čez vasico Javorje in Slemena, vendarle približali južnim pobočjem gore. Delno makadamski vzpon čez Javorje poteka res malo okoli, vendar je zaradi vožnje mimo urejenih gorskih kmetij na južnih pobočjih, precej lepši, kot krajša varianta globoko po senčni dolini. 

Na vrh, ki se v zadnjem delu ponaša z zelo zahtevnim vzponom, sva s Taubijem "primlinčakala" brez pavziranja, ostali sotrpini pa so baje sestopili s kolesa le enkrat - niso pa povedali za koliko metrov...

Spust proti Naravskim v zgornjem delu postreže celo s precej zahtevnimi sklanimi vložki, nižje pa hitro postane zelo tekoč. Prava poslastica pa se prične za Obretanom, kjer se prične lovska potka, ki se najprej počasi vzpenja, nato pa po odprtem grebenu spusti skoraj do prvih hiš v Žerjavu. Steza je gotovo ena lepših in zanimivejših daleč naokoli, še najbolj pa spominja na spodnji del spusta v Železno Kaplo iz Obirja.  

Za zaključek smo se, seveda z avtomobili, zapeljali še na vzhodno stran Uršlje, kjer so nas na kmetiji Ravnjak, razvajali z okusno ovčetino izpod peke.

Ture v bližini:


malo smo še oddaljeni

skupinska z vrha

pričetek najlepšega dela

določeni deli so malo izpostavljeni





skoraj kot v parku


že skoraj kičasto med resjem

še se vrnemo:)

ponedeljek, 29. avgust 2016

Korošica nad Ljubeljem

Tura seveda med turnimi kolesarji ni nova, zaradi opisov o "zloglasnem" vzponu, pa se je dolga leta nisem in nisem lotil. Zaradi pomanjkanja časa čez vikend, se mi je zdelo, da bi navedena tura bila prav primera za petek popoldan in tako smo se trije največji "norci" odločili, da poskusimo, koliko je vozen ta famozni klanec.

Klanec je dolg 4,50 km, kjer premagaš 650 višinskih metrov, torej je naklon kar precejšen, zlasti, ker je vmes nekaj malega izravnav, zato smo vzpon vozili od serpentine do serpentine, vmes pa hlastali za zrakom. Poseben problem je seveda grušč, ki je tudi glavni razlog, da so določeni deli za mene nevozni. Glede na opise predhodnikov pa teh delov ni bilo tako veliko, kot sem pričakoval. Odpeljal nisem le treh serpentin v spodnjem delu (kjer ima z Lado Nivo težave tudi pastir, kot je povedal na planini) in nekaj metrov v zgornji tretjini. 

Planina je redno oskrbovana, oskrbnika sta zelo gostoljubna in ker je na izredno lepi lokaciji s čudovitimi pogledi na okoliške vrhove, je tudi sicer vredna obiska. Mi pa gor nismo prišli zaradi romantičnih razgledov, ampak zaradi pričakovanj o, baje, čudovitem spustu po lovski poti nazaj na Ljubelj. In glede na videno in prevoženo (razen enega ovinka v celoti) bom počasi verjel, da znajo lovci trasirat in vzdrževati svoje poti veliko bolje, kot planinci (podobno lepa je tudi lovska pot iz Obretana v Žerjav). Spust se prične z nekaj serpentinami in čez korenine, v spodnjih dveh tretjinah pa se nadaljuje čez ostre serpentine, kjer brez znanja pivotov skoraj ne gre. Po prevoženem lahko ocenim, da gotovo spada med lepše in zahtevnejše v Sloveniji.

Splošen vtis o turi je pozitiven, res pa je, da zaradi zahtevnega vzpona in tudi spusta, množičnega obiska nikoli ne bo imela.

Ocena ture:
  • V7 (zelo zahteven vzpon, po veliki strmini in težkem terenu, določeni deli pogojno vozni)
  • Prečenje: P 5/5 (ozka pot, v celoti vozna, blag spust)
  • S6 (spust s stalnimi, vendar voznimi detajli)
Ture v soseščini:
pričetek v grušču



določeni odseki so na meji voznosti

fotka ne prikaže prave strmine, bolj jo prikaže obraz:)

podlaga postaja boljša





kaj mi je tega treba bilo:)

višje v gozdu je podlaga boljša

končno olajšanje

proti Košuti


pastirska malica...

zaslužen počitek...