sobota, 08. oktober 2016

Uršlja gora na zahod

Uršljo goro smo obiskali že večkrat, spustov v dolino, ki se ponašajo z občutno višinsko razliko, pa je z vrha kar nekaj, tokrat smo ubrali enega lepših in sicer z vrha mimo Naravskih proti Žerjavu. Vzpon smo pričeli v Črni in se, kot je dejal Taubi "okoooli dveh hribov":), čez vasico Javorje in Slemena, vendarle približali južnim pobočjem gore. Delno makadamski vzpon čez Javorje poteka res malo okoli, vendar je zaradi vožnje mimo urejenih gorskih kmetij na južnih pobočjih, precej lepši, kot krajša varianta globoko po senčni dolini. 

Na vrh, ki se v zadnjem delu ponaša z zelo zahtevnim vzponom, sva s Taubijem "primlinčakala" brez pavziranja, ostali sotrpini pa so baje sestopili s kolesa le enkrat - niso pa povedali za koliko metrov...

Spust proti Naravskim v zgornjem delu postreže celo s precej zahtevnimi sklanimi vložki, nižje pa hitro postane zelo tekoč. Prava poslastica pa se prične za Obretanom, kjer se prične lovska potka, ki se najprej počasi vzpenja, nato pa po odprtem grebenu spusti skoraj do prvih hiš v Žerjavu. Steza je gotovo ena lepših in zanimivejših daleč naokoli, še najbolj pa spominja na spodnji del spusta v Železno Kaplo iz Obirja.  

Za zaključek smo se, seveda z avtomobili, zapeljali še na vzhodno stran Uršlje, kjer so nas na kmetiji Ravnjak, razvajali z okusno ovčetino izpod peke.

Ture v bližini:


malo smo še oddaljeni

skupinska z vrha

pričetek najlepšega dela

določeni deli so malo izpostavljeni





skoraj kot v parku


že skoraj kičasto med resjem

še se vrnemo:)

ponedeljek, 29. avgust 2016

Korošica nad Ljubeljem

Tura seveda med turnimi kolesarji ni nova, zaradi opisov o "zloglasnem" vzponu, pa se je dolga leta nisem in nisem lotil. Zaradi pomanjkanja časa čez vikend, se mi je zdelo, da bi navedena tura bila prav primera za petek popoldan in tako smo se trije največji "norci" odločili, da poskusimo, koliko je vozen ta famozni klanec.

Klanec je dolg 4,50 km, kjer premagaš 650 višinskih metrov, torej je naklon kar precejšen, zlasti, ker je vmes nekaj malega izravnav, zato smo vzpon vozili od serpentine do serpentine, vmes pa hlastali za zrakom. Poseben problem je seveda grušč, ki je tudi glavni razlog, da so določeni deli za mene nevozni. Glede na opise predhodnikov pa teh delov ni bilo tako veliko, kot sem pričakoval. Odpeljal nisem le treh serpentin v spodnjem delu (kjer ima z Lado Nivo težave tudi pastir, kot je povedal na planini) in nekaj metrov v zgornji tretjini. 

Planina je redno oskrbovana, oskrbnika sta zelo gostoljubna in ker je na izredno lepi lokaciji s čudovitimi pogledi na okoliške vrhove, je tudi sicer vredna obiska. Mi pa gor nismo prišli zaradi romantičnih razgledov, ampak zaradi pričakovanj o, baje, čudovitem spustu po lovski poti nazaj na Ljubelj. In glede na videno in prevoženo (razen enega ovinka v celoti) bom počasi verjel, da znajo lovci trasirat in vzdrževati svoje poti veliko bolje, kot planinci (podobno lepa je tudi lovska pot iz Obretana v Žerjav). Spust se prične z nekaj serpentinami in čez korenine, v spodnjih dveh tretjinah pa se nadaljuje čez ostre serpentine, kjer brez znanja pivotov skoraj ne gre. Po prevoženem lahko ocenim, da gotovo spada med lepše in zahtevnejše v Sloveniji.

Splošen vtis o turi je pozitiven, res pa je, da zaradi zahtevnega vzpona in tudi spusta, množičnega obiska nikoli ne bo imela.

Ocena ture:
  • V7 (zelo zahteven vzpon, po veliki strmini in težkem terenu, določeni deli pogojno vozni)
  • Prečenje: P 5/5 (ozka pot, v celoti vozna, blag spust)
  • S6 (spust s stalnimi, vendar voznimi detajli)
Ture v soseščini:
pričetek v grušču



določeni odseki so na meji voznosti

fotka ne prikaže prave strmine, bolj jo prikaže obraz:)

podlaga postaja boljša





kaj mi je tega treba bilo:)

višje v gozdu je podlaga boljša

končno olajšanje

proti Košuti


pastirska malica...

zaslužen počitek...


sreda, 01. junij 2016

Krvavec rock&flow

nekaj vtisov iz rock&flow spusta na Krvavcu..

Ker se na Krvavcu v zadnjih letih lepo trudijo z izgradnjo novih trailov, smo se odločili, da enkrat all mountain dan zamenjamo z enduro dnevom. Opravili smo štiri spuste, od tega tri po rock&flowu in eno po muci trailu. Osebno mi je bil prvi bolj všeč, saj ima kar nekaj tehničnih detajlov, ki zame niso pretežki. Sicer pa je vožnja po nadelanem trailu povsem druga izkušnja, kot po "naravni" stezi in potrebno je kar nekaj izkušenj, da se navadiš. En spust smo naredili po muci, ki je sicer tudi zanimiv, vendar je dostop do njega precej neposrečen (daleč po makadamu) pa tudi asfaltni vložki nižje me motijo. Všeč mi je bila tudi višinska razlika in dolžina traila, ne predstavljam pa si, kako bi se počutil v parkih na Rogli ali Golteh, ki imajo le kakih 200 višincev razlike..

Splošen vtis je pozitiven in vsi smo se strinjali, da se za spremembo in "odklop" od klasičnih poti, še vrnemo.






sobota, 14. maj 2016

nad Novo Gorico

Če je na Štajerskem mokro po gozdovih, pride prav rezervna varianta, tokrat smo poklicali Davida, ki nas je vodil po zanimivih stezah okoli Nove Gorice. Traso je speljal idealno: Kekec-Prevala-Grgar-Sveta gora-Prevala-Škabrijel-Prevala-Solkan. Prav neverjetno je, kako lokalci po Vipavski dolini vsako leto nadelajo nekaj novih enduro stez, ki zelo popestrijo zimske in zgodnje pomladanske vikende tudi nam, celinskim bajkerjem - hvala jim:)

Turo smo pričeli z mestoma zahtevnim vzponom po stezi do Kekca, kjer smo se dobro ogreli, od tu pa gor in dol preko Prevale do Grgarja. Sledila je čudovita steza ob potoku pod vzhodnimi pobočji Svete gore, na sam vrh pa smo pribrcali po makadamski cesti. Pri samostanu nas je menih lepo opozoril, da se po stopnicah ni dovoljeno voziti, kar smo , kot pravi in odogovorni gorski kolesarji seveda upoštevali. Pravo presenečenje pa je šele sledilo: naš Borut je v menihu spoznal kolega iz otroških let, ko se je hodil "potepal" h njegovi sestri. Menih se je lepo razgovoril in reče: "joj, kako sem bil jaz zaljubljen v tvojo sestro, me veš ko sem šel v klošter, me je organizirala celo zabavo za odhod". Ali je sestra organizirala zabavo zaradi veselje ali žalosti, nismo preverjali:)

Iz Svete gore smo se spustili do Prevale po zanimivi stezi pod cesto z kar nekaj tehničnimi detajli in nato nadaljevali na Škabrijel, od koder je sledil zanimiv spust nazaj na Prevalo, od tu pa še boljši spust do Solkana. Prva vožnja je bila zaradi nepoznavanja pravo presenečenje, saj so se skoki in dropi vrstili eden za drugim. Bilo je tako zanimivo, da smo spust ponovili še enkrat in ni nam bilo žal, saj smo ob gostilni na poti srečali vaščane Trnovega, ki so peljali prvomajski mlaj v Novo Gorico. Kot so povedali, vozijo mlaj ves dan in se spotoma ustavijo v vseh gostilnah ob cesti. Seveda tudi mi nosimo bili prikrajšani za ustrezno pogostitev, malo belega pa nas je še bolj opogumilo ob ponovnem spustu:)

Še pridemo...

sosednje ture:


zanimiv vzpon na Kekec




joj, kako sem bil jaz zaljubljen v tvojo sestro:)

na vrhu Škabrijela

nekaj adrenalinskega za zaključek

malo poguma pa je le potrebno:)

dolg je tale mlaj...









četrtek, 29. oktober 2015

Golica-Dovška planina

Turo sem pred leti že vozil, toda nisem jo uvrstil med lepše v Sloveniji zaradi dejstva, ker sem izbral prečnico pod Hruškim vrhom, za povrh pa sem zgrešil še spust v Dovje. Sedaj sva z Borutom turo opravila v originalni izvedbi in zopet se je izkazala kot precej težavna zaradi neprestanih tehničnih težav na celotni trasi, ki so zahtevale precej krajših sestopanj, meni osebno pa sta bila moteča tudi dva daljša peš vložka.

Štartala sva v smeri Plavškega Rovta, kjer sva nadaljevala mimo pašnikov in gozdov do Planine pod Golico, od koder sledi klasični vzpon po makadamu. Na sedlu Kočna se pričnejo razgledi, ki se nadaljujejo ves čas prečenja, pričnejo pa se tudi tehnične težave in proti koči, pa tudi naprej proti Jekljevemu sedlu, je že potreben kakšen krajši sestop. Sledi daljši peš vzpon na južna pobočja Petelinjeka, kjer se pričnejo pašniki in prečenje le teh me je jezilo tudi že ob prvem obisku, saj so stopinje od krav zelo uničile pot. Prvič sem turo vozil poleti in očitno jo bom moral še spomladi, da vidim ali je takrat kaj bolje. Proti Hruškemu vrhu sledi drugi daljši odsek, ki ga je potrebno narediti ob kolesu, nadaljevanje proti Dovški planini pa je zopet zelo zanimivo.

Tokrat sva našla spust iz planine v Dovje, prvi del do ceste je precej strm, drugi pa lep flow, seveda pa je tisti iz sedla Mlinca zahtevnejši.

Zahtevnost ture:

  • Vzpon: V3 (cesta na sedlo Kočna V5)
  • Prečenje P4/5 (lepi razgledi ves čas, odlična podlaga, potrebnega je precej tehničnega znanja, sicer pa razgibano prečenje s precej sestopanj, dva daljša peš vložka)
  • Spust: S5 
Ture v soseščini:



pričelo se je z jesenskimi barvami:)

prvi pogled proti pobočjem Golice

motivov za fotografiranje ne manjka

proti Jeklevem sedlu

 vidljivost odlična, spodaj Planina pod Golico kot na dlani




pripeljati bo potrebno na Hruški vrh v ozadju

pogled nazaj proti Golici

in še pogled proti Stolu v snegu




pod Hruškim vrhom je steza precej slaba, vožnja je komaj mogoča

pogled ves čas seže čez dolino proti Triglavu 

radovednež...

pa še nekaj jesenskih barv pred spustom