sreda, 25. junij 2014

Trupejevo Poldne-Jepca

Absolutno tura presežnikov, tako po kondiciji, tehnični zahtevnosti in lepih razgledih. Tokratni vzpon (V6) iz Srednjega vrha proti Železnici mi ni delal tako velikih težav kot pred dvema letoma, ko sva šla z Borutom na Vošco. Razlog je bolj v 20-zobem zobniku, kot pa v boljši kondiciji. Tokrat smo si na vzponu lahko privoščili še "kreativni počitek":). Kljub vsemu smo do sedla pod Trupejem potrebovali skoraj tri ure.

Nadaljevanje je seveda fenomenalno, zelo tekoče (v nasprotni smeri je potrebno večkrat s kolesa) in tudi samotno, saj smo na celotni turi srečali le dve planinki. Zmotili smo edino svizce na planini Grajščici, na kateri se odpre tudi čudovit razgled na Julijce. Proti Kresišču (V6) in pod Črnim vrhom sledi zahtevnejši odsek, kjer je potrebno za nekaj kratkih vzpončkov sestopiti s kolesa, kar pa ni moteče.

Spusti, ki sledijo, so vsi po vrsti zelo zanimivi in tehnično zahtevni. Kot da bi imeli presežek kondicije, smo se odpeljali še na vrh Jepce (V3), kjer pa direktnega spusta v Belco nismo našli, zato smo na stezo zavili malo nižje. Opisi predhodnikov se bili precej zastrašujoči (obvezna uporaba front pivota), vendar smo ga uporabili zelo malo in kljub temu večino prevozili (dol sem stopil samo trikrat) - S6.

GPS sled

Ture v bližini:






že takoj nad Srednjem vrhom se odprejo prvi razgledi na Špikovo skupino

krmilnica za divjad je lahko uporabna tudi za druge namene:) 
tule smo šli pa peš:)
tudi proti Železnici se nadaljujejo strmi vzponi

na kolesu gre čisto pod prelaz pod Trupejevim Poldnevom 
zadnjih nekaj višincev pa je le potrebno ob kolesu

pravljično nadaljevanje proti Grajščici

bal sem se, da bo na poti kaj podrtih dreves, vendar je vse čisto

skupinska z Beljakom v ozadju

travniki v cvetju na prvi poletni dan

planina Grajščica in Špikova skupina v ozadju

vzpon proti Jepci je zelo strm, verjetno je bolje, če se na Jepcasedlu spustimo malo dol in po cesti na vrh

splača se najti tudi direktno pot v vasico Belca

sreda, 14. maj 2014

Blegoš

Turo sva z Borutom pričela nad Hotavljami in se za popestritev proti Gorenji Žetini podala po desnih pobočjih, torej po prečnici pod Malenskim vrhom. Pot je bolj odprta in poseljena, saj gremo mimo kar nekaj gorskih kmetij, pa tudi del prečnice se spremeni v zanimivo stezo, ki popestri monotonost asfaltnih in makadamskih vzponov.

Pogled od koče proti vrhu seveda ni obetal vožnje na vrh, nošenje kolesa po klasičnem pristopu v družbi planincev in ob direktnem pogledu s koče pa nama tudi ni dišalo. Vrh sva osvojila s kolesom, vendar opisa ne bom dajal, sicer pa si ne delam skrbi, da ga večina ne bi poznala. Spust sva opravila na jug proti Likarju in dalje mimo vasi Čabrače v dolino, o njej pa je tudi že veliko napisanega. 

Na splošno je tura lepa, vendar po mojem okusu ne dosega nivoja sosednjih Porezna, Možica ali Ratitovca. Tudi del poti čez travnike nad Likarjem je precej moteč, saj je zelo gruščnat in nehote delajo škodo tako kolesarji kot planinci. 

Ocena:
  • dejavnik zabave: 
  • pokrajina:             
  • kondicija:                
  • tehnika:                   

Ture v bližini:





proti Gorenji Žetini

lepa prečnica, ki sem jo našel zgolj slučajno, v bistvu pa je del Loške kolesarske poti



travniki nad kmetijo Likar

od vrha do Likarja vozimo večinoma po lepi singli, podrtega drevja ni veliko



   

četrtek, 17. april 2014

Žbevnica

Po številnih reportažah drugih bajkerjev, je bilo potrebno pogledat, kaj nudi tura od Buzeta na Žbevnico in nazaj. Ni me razočarala, ponuja lepe razglede, travnata pobočja po grebenu, ki sem jih sicer poznal že iz sosednjih Goliča in Lipnika in zelo zanimive in tehnično precej zahtevne spuste.

Ture sem se lotil malo drugače, kot sem zasledil po opisih predhodnikov, poskusil sem s pristopom na vrh po grebenu s slovenske strani. Zato sva morala tudi preiti maloobmejni prehod Rakitovec, kjer sta bila oba carinika prijazna in nista komplicirala, sicer pa uradno prehod seveda ni dovoljen. V nadaljevanju sva z novopečenim bajkerjem Romanom pod Kavčičem s ceste  po neizraziti kolovozni poti zavila direktno na greben. Vzpon je zmeren in v celoti vozen (V4), nadaljevanje mimo Špičastega vrha do Žbevnice pa precej lepše in tekoče. Spust proti Brestu je precej zahteven (S5), od planinske koče pa je bolje peljati po cesti okoli, saj se pot spusti preko visoke skalne police.

Ture v bližini:






vzpon po makadamu proti železniški postaji je precej strm, dalje ni problema, v ozadju Buzet

kraški rob nas spremlja tudi proti Hrvaški, ta del je ravno na meji pod Kavčičem



vzpon na greben, v ozadju Kavčič

nadaljevanje po tekoči stezi proti Špičastemu vrhu, sedaj smo že pri sosedih



v ozadju Žbevnica in stezica do nje

začetniki gredo seveda peš:)

spust je poln ovir


nadaljevanje proti vasici Slum poteka po čudoviti gozdni stezici


Slum je precej zapuščen...

...vendar se očitno ljudje vračajo vsaj za vikende, saj se kar nekaj hiš obnavlja

spust proti žel. postaji 


ponedeljek, 09. december 2013

Vremščica

Zaradi relativno nizke višine in višjih vrhov v okolici, predvsem Nanosa, me Vremščica dolgo časa ni pritegnila. Nisem si predstavljal, da bi lahko naštudiral turo z veliko stez, oziroma kolovozov. Vzel sem si nekaj časa, pomagali so MTB log-ovci in Geopedija in na koncu je izpadla zelo lepa tura, ki ji je dodaten čar dalo še lepo vreme. 

Turo smo pričeli pri Škocjanskih jamah in se direktno usmerili na stezo proti Gradišču mimo fascinantnih razgledov na kanjon reke Reke. V Gradišču nas seveda ni mikalo iti direktno po asfaltu do letališča, zato smo se usmerili na peš pot pod vasjo v dolino in nato po makadamu navzgor do glavne ceste. Tudi okoli letališča smo ubrali travniške poti (hvala Geopediji:)), kasneje pa smo se priključili planinski poti, ki nas je po klasičnem pristopu pripeljala na vrh.

Seveda tehnično zahtevnega spusta z vrha ni (oz. zanj ne vem), kljub temu pa je bil izbrani spust kar soliden (več ali manj po kolovozu), del pod železnico v Famlje malo bolj tehničen, del v kanjon Reke pa že skoraj   ekstremen (S6), ki se nadaljuje s čudovito stezo po dnu kanjona. Tura ponuja soliden spust, glavnino vožnje po stezah in kolovozih in lepe razglede (tudi na morje in zlasti na divji kanjon reke Reke), s čimer je vredna, da se jo, zlasti v pozni jeseni ali zgodaj spomladi, ponovi. Manjka samo kakšna koča na proti vrhu, saj bi se pivo lepo prileglo:)

Ocena ture:
  • V3 grebenska pot od Čebulovice (proti vrhu V4)
  • S3 dod vrha do železnice
  • S4 (železnica-Famlje)
  • S6 (spust v kanjon Reke)


Ture v okolici:






za začetek ena skupinska 
pogled na vasi nad prepadnimi stenami je impozanten, v ozadju naš vrh, Vremščica


travniške poti okoli letališča
leti, leti...kolo:)


pot proti Čebulovici
pod železnico se bo potrebno malo potrudit

tudi če si majhen je včasih prednost:)


proti vrhu se svet odpre


pot proti vrhu gre skozi obsežne travnike, zadnji čisto na vrh je kar precej strm


na vrhu z razgledom na morje


z vrha, Borut


Matija

Roman

moja malenkost.. že na lepem kolovozu pod cesto za Košano



pod progo proti Famljam 


del od železnice do vasi je kar zahteven


nič ne kaže, da se bliža vratolomen spust:)

čudovita potka ob reki Reki