Dobrač so nekateri opisovali kot goro z neverjetno dobrimi spusti, toda nikakor se nisem mogel pripravit, da bi se spravil gor. Imeli so prav, po opravljeni turi se mi zdi spust iz vrha na zahod eden najboljših in tudi najtežjih v okolici. Spust je eden najdaljših (1500 višincev) in v zgornji polovici tudi eden bolj tehnično zahtevnih.
Vzpon sva pričela kar v dolini in se mino Slovenskga Pliberka povzpela proti posekam bivšega smučišča. Tu sva se morala malo pomatrati kar po smučišču navzgor, saj neke pametne poti ali ceste ni. Na zgornjem delu je poti več in tudi razgledi postajajo vse lepši. Zadnji del poti je vzpon po zelo strmi makadamski cesti, vendar pot ob številnih turistih, ki ti dajejo vzpodbudo, hitro mine.
Že pričetek spusta je divji, dodatno ga poveča adrenalin zaradi pohodnikov, ki se čudijo, kje vse je bajkabilno, seveda pa padec ali napaka zaradi izpostavljenosti, pa tudi turistov, ni najbolj priporočljiv. Nadaljevanje po odprtem in strmem pobočju do sedla je drsljivo zaradi peska na poti. Nato pa se pot nadaljuje v nizke borovce in prične se najlepših 800 višincev, ki so hkrati še ravno prav tehnično zahtevni, za moj okus, seveda:) Nižje pot preide v gozdne vlake, ravno prav da se malo spočiješ...
Kondicija (5/5): 😀😀😀😀😀
Pokrajina (5/5): 😀😀😀😀😀
Tehnika (5/5): 😀😀😀😀😀
 |
| Vzpon po bivšem smučišču, malo se je bilo potrebno pomatrat |
 |
| makadam je vozen, toda izredno strm |
 |
| pogled proti Julijcem |
 |
| in nadaljevanje v srednjem delu |
 |
