petek, 23. junij 2017

Tromeja

Nekih hudo perspektivnih tur iz Tromeje ni bilo nikjer napisanih, edina izjema je že večkrat posneti spust po stezi z vrha proti Ratečam, toda malo raziskovanja je prineslo zelo lepo turco z dvema vzponoma in spustoma po tekočih stezah in s skupaj čez 1500 višinci.

Startali smo na stezi na italijanski strani, vendar smo se po idiličnem pričetku vrnili na slovensko stran, saj serpentinaste steze na greben pod Kopo nismo našli. Z vrha smo se spustili po mejnem grebenu na zahod in nato proti Sovčam, kjer stezo nižje prekinjajo vedno pogostejše gozdne ceste. Res presenetljivo, da na severno stran ni niti ene direktne steze v dolino, verjetno zaradi sedežnice, na tem delu tudi nismo srečali niti enega pohodnika, Popolnoma drugače je seveda na vrhu in na naši strani, kjer je pohodnikov obilo. 

Vzpon nazaj sva si z Borutom "popestrila" s sekanjem serpentin po markirani poti, ki pa se je izkazala za malo bolj strm in lep kolovoz, Matija pa je šel okoli po cesti. Zaključek vzpona je bil še najbolj zanimiv, saj smo se vrnili na italijansko stran in po stari tlakovani in škarpirani mulatieri mimo karavl prisopihali na vrh. 

Spust v Rateče je kar precej zahteven zaradi obilice korenin, tudi na ovinkih. Po opravljenem lahko rečem, da je tura zanimiva, da je po mojem okusu bilo malo preveč vzponov po makadamu, da so steze zelo tekoče in da je tura vredna ponovitve...

zahtevnost ture:
  • Rateče - Tromeja (V2, razen spodaj na italijanski strani in zgoraj po smučišču V5)
  • Tromeja - Sovče (S4, zgoraj S6)
  • Sovče - Tromeja (V4, deli po planinski poti V5)
  • Tromeja - Rateče (S5, spodaj S4)




tudi jaz bi tole imel...

begunsko prečkanje meje:)



vasica Sovče in Ziljska dolina v ozadju


vzpon iz avstrijske strani






































mulatjera proti vrhu 






































proti Ratečam



torek, 20. junij 2017

Bistriška planina (Italija)

Tura nad Kanalsko dolino na Bistriško planino je, kot kažejo sledi na stezah, s strani bajkerjev že zelo obiskana.  Naštudiral sem dva vzpona in dva spusta, saj se s Štajerske za manj kot 2 tisoč višincev, ne splača vozit:).
Z Borutom sva startala na spodnji postaji žičnice na Višarje in nato po kolesarski stezi do Ukev in gor v klanec po asfaltu do kapelice pod Zahomško planino, kjer se pričnejo prvi razgledi tudi na severno stran. Nadaljevanje proti Bistriški planini poteka mimo razglednih pašnikov, večinoma po makadamu, nazaj dol pa sva jo ubrala po planinski poti 507, 508 in 509 v dolino Bartolo. Steza je čudovita, tekoča in skoraj brez ovir, zgoraj že zelo zvožena od predhodnikov, v sredini od lovke koče dalje precej izpostavljena in ozka, spodaj pa zopet širša, vendar še kar izpostavljena, saj so jo italijanski graditelji med vojnama zgradili direktno v najbolj strm del doline. 

Po duhamornem vzponu po makadamu nazaj na Zahomško planino je sledil drugi, morda še bolj zanimiv spust, v prvem delu po isti stezi št. 508, spodaj pa po nemarkirani stezi (vzhodno od 508, ki gre po makadamu) direktno v Žabnice. Očitno je med bajkerji precej poznana, saj je čudovito vozna, z mnogimi hupsli in po mehki listnati podlagi. Ker se tiče spustov, oba opisana gotovo sodita med lepše v okolici Slovenije. 


Zahtevnost ture:
  • Ukve-Bistriška planina: V3 (del od konca asfalta do Zahomške planine V5)
  • Bistriška planina-Val Bartolo: S4 (508 in 509 S5 izpostavljeno, ozka stezica pod lovsko kočo)
  • Val Bartolo-Zahomška planina: V4 (makadam)
  • Zahomška planina-Žabnica: S4 (tekoče, mehko po listju, zabavno, malo tehničnih detajlov)



razgled na Montaž in Viš iz Zahomške planine



malo zabave pod bistriško planino...kondicije je še dovolj:)


pričetek je zelo idiličen
nadaljevanje ponuja še več razgleda na gore čez dolino, prične pa se tudi malo zahtevnejša steza

malo adrenalina mora bit
bivša mulatiera


razgledi iz drugega spusta

eden redkih malo zahtevnejših odsekov...

petek, 16. junij 2017

Bohinj

V zadnjih letih je bil Bohinj z okolico močno prizadet od žleda in napada lubadarja, posledično je v gozdovih eno samo razdejanje in tudi steze so temu primerno precej uničene ali pa so kar izginile pod vedno večjim številom gozdnih vlak. Tako je s potjo na Uskovnico, pa tisto iz Soriške planine in še katero. Še vedno je zanimiva tista iz planine Zajamniki, ki so jo vozili kolegi, midva Borutom pa sva odvozila malo bolj zahtevne podvige...

Pa še nekaj fotomateriala:

preko Senožet v Srednjo vas

preko Senožet v Srednjo vas 
razgled na Srednjo vas iz poti na Uskovnico..gor gre tudi po stezi, vsaj od tu naprej

prve težave pod Uskovnico...


pa poletimo proti dolini...

zgleda kot 601 na Gardi

detajl spusta


po treh spustih in z boljšim kolesom sem jo prevozil že zelo suvereno