Stelvio je pogost cilj, v različnih oblikah sem prelaz in okolico prevozil že nekajkrat. Ampak še vedno ostaja zanimiv cilj, saj se vsako leto pojavljajo informacije o novih in zanimivih stezah.
Že kar prvi dan smo napadli eno bolj divjih stez tod okoli, Tibet trail. Gre za naravno stezo ki se spušča po desni strani, če gledamo dol iz prelaza. Spust je zlasti spodaj v gozdu zelo zahteven, zavoji brez pivota so težko izvedljivi, mestoma so v zavojih še korenine in stopnice, kar še dodatno poveča zahtevnost. Zgoraj je pot zelo razgledna in mestoma izpostavljena. Čeprav mi ni bila tako zahtevna kot takrat, ko sem jo vozil prvič, je še vedno ena izmet top poti v Alpah po mojem okusu.
Ker smo imeli še dovolj energije, smo se še enkrat, tokrat z avtom povzpeli na vrh in naredili še spust po Bim Bam trailu, ta se spušča po levi strani ceste, vse do Trafoija. Ni tako zahteven, vendar vseeno zanimiv.
Drugi dan smo se lotili klasike, Goldseeweg-a. Ker je bil spodaj na hribu nad Pratom pomladi požar, so vse zanimivejše poti (po mojem vedenju) zaprte in tako sem začel iskati alternativo. Odločil sem se za klasiko do Stelvio alma, od tu pa po poti na vrh Piz Chavalatsch-a in od tu v dolino Munstairtal-a. Na stezo je potrebno pred 9h zjutraj saj je čez dan (9-16h) za kolesarje zaprta. Mi smo sicer štartali nekaj pred 10h in ni bilo problemov. Prvi del je tekoč, kaj hitro pa pot preide v zelo zahtevne detajle, ki se ne končajo skoraj do Furkelhutte, h zahtevnosti pomagajo tudi mestoma izpostavljeni odseki. Steze proti Piz Chavalatschu nisem poznal, niti nisem našel pametnega opisa glede prevoznosti. Žal se je pokazalo, da je za nas z navadnimi bajki in omejeno kondicijo bilo vozne cca 1/2, za e-bajke pa bila v celoti vozna.
Spust zelo lep, zahteven in divji po redko obiskani stezi je bil prava gorska pustolovščina. Vmes je bila ena planina, kjer so se pešci kar začudili in vprašali od kod smo se vzeli. Skoraj niso mogli verjet, da smo z vrha, so kar komentirali, da smo prišli s helikopterjem...Najbolj zanimivo je, ko poti ne poznaš in pride presenečenje, tokrat v zaključnem delu spusta proti dolini, po poti polni serpentin in zahtevnih detajlov.
Zadnji dan smo šli na Goflaner schartl, ki naj bi sodil med top ure v Alpah (po izboru založbe Delius&Klassig), ki pa me ni navdušil. Moteč je 150 višinski peš prihod na vrh, kateremu sicer sledi cca 400 višincev po zanimivem grebenu in po sklanih detajlih, kar pa je tudi vse. Nadaljevanje proti dolini je večinoma po nezahtevni, mestoma precej strmi in le na nekaj manjših odsekih zanimivi stezi.
 |
| Najlepši razgledi so iz Goldsee weg-a |
.jpg) |
| 3. dan z Goflaner schartla |
Ni komentarjev:
Objavite komentar