Livigno - Val Viola - Bernina

Tura presežkov, tura predstavlja vse, kar si lahko zamisli gorski kolesar.  Že tako čudovite steze okoli Livigna, se nadaljujejo v sosednje doline..in države:). Večinoma smo do Val Viole vozili po stezah, seveda odlično vzdrževanih, spust v dolino Val Viole je "nadelan" z ozkim bagerčkom, tako da je vozen za večino kolesarjev. Jezera v dolini so ena lepših, kar sem jih videl do sedaj, nadaljevanje proti Posciavu pa ponuja enega lepših, v zgornjem delu tudi malo tehnično zahtevnih spustov.

Za nas, verjetno pa tudi za veliko večino tujcev, ki smo navajeni na domačo železniško infrastrukturo, v Posciavu sledi pravi šok. Vlak, ki nas bo popeljal cca 100 višincev višje po železniški progi, ki je prava razgledna in arhitekturna poslastica, vozi vsake cca pol ure in je nabito poln, večinoma kolesarjev.  Po prevoženi trasi, nam je jasno zakaj. Ob trasi proge so namreč speljane izredno razgledne mtb steze in vlak je uporabno sredstvo za dostop.

že kar od začetka štartamo po stezah, tokrat proti Passo Foscagno

proti naslednjemu prelazu, Passo Val Viola

"težava" na hlačah je posledica bližnjega srečanja z gumo...

pridejo še lepša jezera...

mi smo hitrejši:)

jezera v Val Violi, barva vode je nenormalno modra, take še nisem videl

postaja v Posciavu

pa gremo v planine...

razgledi z vlaka na bližnje štiritisočake

...pa tudi na nižje ležečo progo, ki smo jo že prevozili

vidi se, da je v bližini St. Moritz:)

nadaljujemo nazaj proti Livignu, v ozadju Bernina

urejanje kolesarskih poti na višini 2300 m

pa dober tek...

 

Livigno-Stelvio

Ena lepših MTB tur v Alpah. Nazadnje smo jo vozili 2018. Nočne nevihte in na nekaterih delih sprožile plazove, ki so zasule poti. Toda že kar zjutraj so bile večinoma očiščene.

Iz Stelvia sva se z Borutom spustila še po Tibettrailu v Trafoi in tako odlično turo zaključila še z enim težjih spustov v Alpah.

  

Od Treppal proti Passo Trela

prvi plaz je bil še neočiščen...

Prečkanje srednjega jeza visoko nad Bormiom

alpski čoban je malo bolj motoriziran:)

mulatjera proti planini Pedelopo

mulatiera lepo očiščena

na nekaj mestih je precej izpostavljena

nad gozdno mejo se razširi, lepo da je rezervirana le za kolesarje

višina 2790 nad morjem, kolesarjev veliko

nekateri peš dol, mi pa s kolesom gor:)

čudovito prečenje proti prelazu, steza se minimalno spušča, užitek zagotovljen

 

2x v Lovrenc na Pohorju

Pohorje je zanimivo za turno kolesarjenje, vendar mu po mojem mnenju manjka res lep in dolg spust, ki ga ne prekinjajo odseki razritih gozdarskih vlak ali makadamskih poti (kar velja za spuste iz Črnega vrha in Komisije v Mislinjo in iz Rogle v Vitanje). Manjkajo mu tudi razgledi. 

Po Duškovem priporočilu smo tokrat naredili turo z kar dvema spustoma v Lovrenc. Prvič smo se spustili po grebenu iz Lovrenških jezer, drugič pa iz Klopnega vrha. Nabrali smo čez 2000 višincev, se vmes enkrat zgubili (cca 100 višincev proti Klopnemu vrhu smo nosili po poti) in na koncu vendarle uživali v zanimivih stezah na tem koncu. Navedena spusta gotovo sodita med lepša na Pohorju, z malo poznavanja lokalnega terena pa bi se lahko še izboljšala (v spodnjem delu spusta iz Klopnega vrha je potrebno vzeti severnejšo planinsko pot).

Vzpenjali smo se po makadamskih cestah z blagim naklonom, na koncu po glavni cesti proti Pesku, ki je po tem, ko si že pošteno utrujen (vsaj jaz sem bil) prava mora:(. Na koncu je števec pokazal na cca 55 km in 2100 višincev, sicer pa bi bilo enostavno turo razdeliti na dva dela.

GPS sled

obvezen postanek na poti

malo tehničnih težav pred spustom, večinoma gre za podobne gozdne vlake

Smrekovec-Travnik

Turo smo vozili že večkrat, opisoval sem jo tudi že v blogu: Smrekovec-Loka pod Raduho, ker pa je zlasti del med Kočo na Smrekovcu in Travnikom eden lepših v Sloveniji, si zasluži ponovni update.  Od koče na Smrekovcu priporočam obvozno gozdno vlako, ki gre naprej od doma proti vzhodu (Velenju) in se po cca 200 metrih obrne levo ostro nazaj v pobočje hriba. Tako nam bo ostalo le cca 50 dolžincev peš hoje.

Nadaljevanje je seveda čudovito in do sedaj nikoli ni razočaralo. Nekaj detajlov proti Komnu in nato še eden proti Travniku je precej zahtevnih in nekaj cca 10 metrskih odsekov je potrebno tudi peš. Precej zahteven je tudi spust iz Komna, prava poslastica:) Spust iz Travnika mi je bil pred leti bolj zanimiv, sedaj pa mi je postal povprečen, saj sem v zadnjih letih razvajen od lepših in daljših enoslednic v bajk parkih ali v tujini. Vseeno čudovita tura, priporočam.

GPX sled

 

Dobrča

Dobrča je v blogu že opisana, ker pa gre za eno lepših tur v Sloveniji, si zasluži prostor še za eno objavo. Turo redno ponavljamo vsako leto kot "slovesni" zaključek kolesarske sezone, letos sicer nismo prespali, kljub temu pa se z Borutom nisva izneverila tradiciji in sva jo opravila malo po novem letu.

Zanimiva je statistika dosedanjih vremenskih razmer okoli novega leta na Dobrči v zadnjih 8 letih, ko smo jo obiskali:

• enkrat samkrat je bilo cca 1/2 metra snega, pa še to le zadnjih 300 višincev, spodaj je bilo kopno,
• v ostalih primerih, je bilo kopno ali pa do max 10 cm snega
• najmanj 5x je bila inverzija, temperature okoli 10 stopinj C niso bile nič posebnega
• enkrat samkrat je bila megla in vlaga (malo smo ciljali lepo vreme)
• vedno do sedaj smo se pripeljali na vrh in po večinoma suhi stezi v dolino (največkrat "po robu")

Torej letošnje razmere skoraj v ničemer ne odstopajo od  povprečja zadnjih let.

Spust sva tudi letos opravila po poti "po robu", ki nikoli ne razočara, na vrhu se vrstijo precej zapleteni ostri ovinki, ki jih brez pivota ne zvoziš. Sicer teren ni nevaren in lahko delaš obvoze po mreži alternativnih potk, vendar to ni namen. Tehnično zahteven je tudi spodnjih cca 100 višincev (S6), kjer potka teče preko sklanih detajlov, ki jih, priznam, v enem kosu še nisem zvozil.

Sosednje ture:
- Dobrča 2014

Šmohor

Ob opisih reportaž iz cele Slovenije in tudi iz tujine, sem nezavedno zanemaril ture v neposredni bližini, ki jih tudi največ vozim. Poleg Celjske koče in njene okolice se, zlasti čez teden, ko je manj casa, odpravimo na Šmohor.

Tako sva s Taubijem naredila precej zahteven vzpon iz smeri Tremerij po planinski poti do koče in nato po cesti do vrha. Kombinacij spustov (in seveda tudi vzponov) je kar nekaj, tokrat sva izbrala gotovo najzahtevnejšega, to je od Camlovega vikenda v Liboje. Srednji del je zelo strm, vendar se strmi detajli lepo zakljucijo z majhnimi izravnavami, ravno toliko, da je v celoti vozen.

V nadaljevanju dva filma in nekaj fotografij:

Vzpon pod Slomnikom je trenutno v znamenju vijolične

Nekaj zanimivejših detajlov

Ce mtb na koči, zbrana iz vseh vetrov

Boč mtb extrem

Bojda ima Boč nekaj lepih spustov, smo slišali iz krogov lokalcev, pa tudi Taubi je v preteklosti baje nekaj zanimivega že vozil. Tudi z vrha naj bi bojda šlo...

Pa smo probali. Štartali smo v Kostrivnici in preko vzhodnih pobočij prešli na vojaško cesto in na vrh. Če je bil vzpon tehnično nezanimiv, se je z prvimi metri spusta z vrha pričelo pravo presenečenje. Pot je speljana skozi skalni labirint in pogled nižje po pobočju ni kazal, da bi se teren kakor koli unesel. Pot je izredno zahtevna, tehnični detajli preko korenin, skale in strmina, zagotovijo, da nam ni bilo dolgčas niti za sekundo. Steza se nižje, v delu, ko se ji priključi pot od planinskega doma, nekoliko unese in postane tista prava mtb steza, na kateri pa se še vedno vrstijo zahtevni tehnični detajli, ki pa so tokrat, za spremembo od zgornjega dela, precej bolj obvladljivi.

Ker pa je le en spust spust za nas premalo, smo se še enkrat vrnili do planinskega doma in opravili spust še na južno stran, mimo rastišča velikonočnice in preko Galk. Pa je sledilo še eno presenečenje...spust, ki se ga ne bi sramovala niti najbolj razvita mtb destinacija. Cca 250 višincev gre dobesedno na glavo, strmina se dopolnjuje še z tehničnimi detajli in ovinki okoli dreves ali skal, kar je v skupnem prispevalo h najzahtevnejšem spustu, ki sem ga opravil letos (pa jih nisem malo...).

Sicer pa pozor, spust iz vrha  proti Poljčanam (do stika s potjo, ki pride od planinskega doma) in spust čez Galke, sta tako zahtevna, da bi jih morda kdo moral v celoti prehoditi. Torej, če bo kdo ponavljal naj ve, da ne bo enostavno...

Spodaj prilagam še video reportažo spusta čez Galke:

Planina Dolga njiva - Kofce

Po nekaj letih smo se zopet vrnili na eno izmed slovenskih klasik, že znanemu prečenju od planine Dolga njiva proti Kofcam, smo tokrat dodali malo bolj zanimiv spust...

Zbrala se nas je pestra druščina, saj se je štajerskemu jedru tokrat pridružil še "primorski" David, seveda pa tudi "gorenjski" Borut ni manjkal. Do planine Dolga njiva smo šli po cesti, zadnji del proti planini pa kar direktno po gozdni vlaki, saj se mi je zdela cesta okoli čisto predaleč. Vzpon je kar konkreten in deležen sem bil kar nekaj pestrih komentarjev o (ne)potrebnosti takšnega "zahtevnega" podviga...:). Sedaj pa ne vem ali nas dajejo že leta ali smo postali že malo razvajeni od turističnega Krvavca in Livigna...

Nadaljevali smo po graničarski poti proti planinam pod planino Košute, ki je še vedno lepo prevozna, saj je potrebno sestopiti le malo krat, res pa je, da se celotno pot od planine rahlo vzpenja in zopet je potrebno nekaj vztrajnosti in moči. Nad Tegoško planino je najzahtevnejšega prečenja konec, saj steza in kasneje cesta v nadaljevanju poteka čez fotogenične planine, kjer smo si vožnjo popestrili še z naravnimi grbinami. Naj mi oprostijo varuhi narave, verjamem da nismo naredili večje škode, kot krave, ki so bile tu še kakšen teden prej...

Spust v Tržič sem vozil že dvakrat, ker pa je David poznal pot čez Ravno peč in Pirmance, smo se pustili presenetiti. Pod kočo smo se spustili kar direktno po poti proti Pl. Dovžanki, ki je poskrbela za prve adrenalinske vložke (ocena S6, mesta S7). Po cesti smo se povzpeli nazaj na Belo peč in nadaljevali preko Ravne peči, ki se je izkazala za zelo zahtevno (ocena S7), nadaljevanje čez Pirmance, kjer smo si v množici poti poiskali eno varianto na pamet, pa je bilo znosnejše, vendar izredno slikovito (S5). Hvala David, dobra izbira!

Čudovit dan v odlični družbi, s fotogeničnim prečenjem in odličnim spustom... težko bi si želel še več.

PS, turo smo vozili konec septembra, ker reportažo pišem po katastrofalnih poplavah in vetrolovu, ki je bil na tem koncu konec oktobra upam, da steze niso preveč uničene in da se bomo lahko čim prej vrnili.

ture v soseščini:

Kofce-Jezersko

naša četica na ozki graničarski potki

pogled proti Kofcam v ozadju, do koder moramo priti

naš maneken v akciji:)

zelo je fotogeničen (aja, pokrajina je fotogenična)

napad na Pungart

pa še skupinska

kdo potrebuje umetne grbine, če pa so naravne čisto ok

proti Kofcam v oblakih