Lepenatka

Meni eden najbolj všečnih hribov, sploh zaradi lepega razgleda in lepih pašnikov, kljub temu, da je malenkost nižja, jo veliko raje obiščem kot sosednji skalnati Rogatec. Zanimiva je tudi pozimi, saj ponuja odlično smuko, ko je višje v gorah še nevarnost plazov.

Sicer pa je bila do lani s kolesarskega vidika neznanka, nikakor nisem mogel skombinirat nekega smiselnega kroga, zato do sedaj ni našla mesta na tej strani. Toda Robi, ki jo je med dopustom malo bolj podrobno raziskal, je našel spust v dolino Podvolovjeka v smeri slapa Cuca, z majhnim peš raziskovanjem pa je na koncu prišla kombinacija, ki jo bom opisal. 

Vzpon do Zgornjega Špeha nič posebnega po asfaltu, nato gozdna cesta pod Rogatcem na travnike pod Lepenatko, vzpon na vrh je z malo kombiniranja skoraj v celoti vozen, peš sem šel le malo po vrhom, sicer pa je zahteven (V6, mesta V7). Najprej spust na jug po grebenu v smeri Sv. Lenarta, vožnja tekoča po ozki stezici, idealno za učit pivote. Pri lovski preži (kjer se sicer konča cesta iz juga) zavijemo desno po lepi stezi proti planini, steza zanimiva, mestoma zahtevna in lepo vozna. V prihodnje naj bi jo povozila cesta, torej naj ponavljalci pohitijo, če jo hočejo videt še v lepi izvedbi...

Vzpon na ramo pod vrhom po strmem makadamu zelo zahteven (V6). Na vrh še enkrat nismo šli, raje smo se v družbi hudih bikov spustili na sedlo, kjer pa nikakor ni bilo moč najti steze na sever v Podvolovljek. Po dolgem iskanju in peš raziskovanju smo jo našli šele v gozdu pod pašniki. Spust mimo slapa Cuc je zahteven in vreden obiska, težavnost S6 (mesta S7), sicer pa sem razen enega vlažnega dela nekje na polovici zvozil vse.

Na koncu se je nabralo 1250 zahtevnih višincev in zadovoljstvo po lepi, čeprav še vedno zahtevni tudi. Žal je gora še vedno primerna le za tiste s precej kondicije in tehničnega znanja (vsaj opisana varianta)

GPS sled

vzpon na vrh je naporen

proti planini pod Lepenatko

na spustu proti slapu Cuc, nekoč ena večjih hojk, danes podrta od starosti

 

Zasavski krog (Kal-Govce-Šmohor)

Tura je bila že nekaj časa na ogledu, večino trase sem seveda prevozil že prej, posebej je zanimiva zaradi redko obiskanega in precej ostrega grebena Ostrega vrha in Govc, ki poteka od Kala do Laškega južno od doline Rečice in kjer pod Govcami poteka čudovita prečnica, idealna za MTB, enaka tistim najlepšim v Karavankah. Slabost trase je bil asfaltni dostop do steze pa tudi nekega pametnega spusta po mojem okusu nisem poznal, zato sem opravil nekaj "terenskih raziskav" in zdi se mi, da sem našel pravo kombinacijo. 

Vzpon iz Savinjske doline na Hom in naprej pod zahodnimi pobočji Kamnika poteka večinoma po stezi, kar je tako blizu civilizacije skoraj pravi čudež. Od Kala smo nadaljevali preko smučišča in se večinoma po stezi in čez pašnike spustili direktno do križišča ceste iz Hrastnika, ki jo je potrebno le prečiti in takoj za kmetijo se prične prečenje grebena Ostri vrh-Babe. Edina težava je vzpon na Ostri vrh, kjer je potrebno kolo nositi cca 30 višincev, saj je teren izredno strm. Nadaljevanje je nato precej izpostavljeno in tekoče, sploh nimaš vtisa, da si v sredogorju. Pod Babami se elegantno nebajkabilnemu grebenu izogneš po levi strani po v celoti vozni stezici. Pod Govcami sledi že omenjena prečnica, ki ji lokalci rečejo pravljična dežela, kar si nedvomno zasluži. Tudi spust v Rečico je bil nov, mimo bivše lovske koče, teren pa mešan, od makadama, steze in gozdne vlake, žal boljšega ne poznam. 

Za "poslastico" smo opravili še en vzpon iz Rečice na Šmohor, tudi tega skoraj v celoti po gozdnih vlakah, Spust v Tremerje je seveda poznan in  vedno zanimiv. 

Končni vtis: tura je težja od klasičnega prečenja Kal-Šmohor, vendar precej bolj divja, samotna in zanimiva, vsaj enkrat letno je sigurno vredna ponovitve.

GPS sled Strava

Ture v bližini:

- Šmohor

- Čemšeniška-Šmohor

prvi postanek pod Homom

naslednji na travnikih pod Kalom

Pravljična dežela

vsi nasmejani:)

kot v Alpah:)