nedelja, 10. julij 2022

Lepenatka

Meni eden najbolj všečnih hribov, sploh zaradi lepega razgleda in lepih pašnikov, kljub temu, da je malenkost nižja, jo veliko raje obiščem kot sosednji skalnati Rogatec. Zanimiva je tudi pozimi, saj ponuja odlično smuko, ko je višje v gorah še nevarnost plazov.

Sicer pa je bila do lani s kolesarskega vidika neznanka, nikakor nisem mogel skombinirat nekega smiselnega kroga, zato do sedaj ni našla mesta na tej strani. Toda Robi, ki jo je med dopustom malo bolj podrobno raziskal, je našel spust v dolino Podvolovjeka v smeri slapa Cuca, z majhnim peš raziskovanjem pa je na koncu prišla kombinacija, ki jo bom opisal. 

Vzpon do Zgornjega Špeha nič posebnega po asfaltu, nato gozdna cesta pod Rogatcem na travnike pod Lepenatko, vzpon na vrh je z malo kombiniranja skoraj v celoti vozen, peš sem šel le malo po vrhom, sicer pa je zahteven (V6, mesta V7). Najprej spust na jug po grebenu v smeri Sv. Lenarta, vožnja tekoča po ozki stezici, idealno za učit pivote. Pri lovski preži (kjer se sicer konča cesta iz juga) zavijemo desno po lepi stezi proti planini, steza zanimiva, mestoma zahtevna in lepo vozna. V prihodnje naj bi jo povozila cesta, torej naj ponavljalci pohitijo, če jo hočejo videt še v lepi izvedbi...

Vzpon na ramo pod vrhom po strmem makadamu zelo zahteven (V6). Na vrh še enkrat nismo šli, raje smo se v družbi hudih bikov spustili na sedlo, kjer pa nikakor ni bilo moč najti steze na sever v Podvolovljek. Po dolgem iskanju in peš raziskovanju smo jo našli šele v gozdu pod pašniki. Spust mimo slapa Cuc je zahteven in vreden obiska, težavnost S6 (mesta S7), sicer pa sem razen enega vlažnega dela nekje na polovici zvozil vse.

Na koncu se je nabralo 1250 zahtevnih višincev in zadovoljstvo po lepi, čeprav še vedno zahtevni tudi. Žal je gora še vedno primerna le za tiste s precej kondicije in tehničnega znanja (vsaj opisana varianta)


GPS sled




vzpon na vrh je naporen




proti planini pod Lepenatko

na spustu proti slapu Cuc, nekoč ena večjih hojk, danes podrta od starosti




 

sreda, 8. junij 2022

Zasavski krog (Kal-Govce-Šmohor)

Tura je bila že nekaj časa na ogledu, večino trase sem seveda prevozil že prej, posebej je zanimiva zaradi redko obiskanega in precej ostrega grebena Ostrega vrha in Govc, ki poteka od Kala do Laškega južno od doline Rečice in kjer pod Govcami poteka čudovita prečnica, idealna za MTB, enaka tistim najlepšim v Karavankah. Slabost trase je bil asfaltni dostop do steze pa tudi nekega pametnega spusta po mojem okusu nisem poznal, zato sem opravil nekaj "terenskih raziskav" in zdi se mi, da sem našel pravo kombinacijo. 

Vzpon iz Savinjske doline na Hom in naprej pod zahodnimi pobočji Kamnika poteka večinoma po stezi, kar je tako blizu civilizacije skoraj pravi čudež. Od Kala smo nadaljevali preko smučišča in se večinoma po stezi in čez pašnike spustili direktno do križišča ceste iz Hrastnika, ki jo je potrebno le prečiti in takoj za kmetijo se prične prečenje grebena Ostri vrh-Babe. Edina težava je vzpon na Ostri vrh, kjer je potrebno kolo nositi cca 30 višincev, saj je teren izredno strm. Nadaljevanje je nato precej izpostavljeno in tekoče, sploh nimaš vtisa, da si v sredogorju. Pod Babami se elegantno nebajkabilnemu grebenu izogneš po levi strani po v celoti vozni stezici. Pod Govcami sledi že omenjena prečnica, ki ji lokalci rečejo pravljična dežela, kar si nedvomno zasluži. Tudi spust v Rečico je bil nov, mimo bivše lovske koče, teren pa mešan, od makadama, steze in gozdne vlake, žal boljšega ne poznam. 

Za "poslastico" smo opravili še en vzpon iz Rečice na Šmohor, tudi tega skoraj v celoti po gozdnih vlakah, Spust v Tremerje je seveda poznan in  vedno zanimiv. 

Končni vtis: tura je težja od klasičnega prečenja Kal-Šmohor, vendar precej bolj divja, samotna in zanimiva, vsaj enkrat letno je sigurno vredna ponovitve.

GPS sled Strava

Ture v bližini:

- Šmohor

- Čemšeniška-Šmohor



prvi postanek pod Homom


naslednji na travnikih pod Kalom


Pravljična dežela

vsi nasmejani:)

kot v Alpah:)








nedelja, 17. oktober 2021

Jepca 2021

Ponovitev že večkrat obiskane čudovite potke iz sedla Jepca v dolino Belce. 

Steza je še vedno ena lepših, predvsem pa zahtevnejših v Sloveniji. Sedaj, ko je cesta po dolini Belce zaprta, se mi zdi, da je še bolj samotna. Tokrat smo jo obiskali iz avstrijske smeri, saj gor pelje cesta, hkrati pa se ob njej v dolino spusti tudi steza, ki smo jo koristno uporabili ob povratku. Da ne bomo vedno hvalili naše severne sosede, naj dodam, da toliko prepovedi za vožnjo z vozili levo in desno od ceste, nisem videl še nikjer, imajo celo prepoved vožnje s kolesom zjutraj eno uro po sončnem vzhodu in zvečer eno uro pred zahodom... Jasne razlage za takšne prepovedi ne vidim.

Turo smo opravili zlasti zaradi spusta v Belco. Opisov v zadnjih letih ni bilo, upam da bolj zaradi odrezanosti le tega, kot zato, ker ga nihče več ne vozi. Za tiste, ki ste imeli podobno dilemo kot jaz, naj sporočim, da je še vedno odličen in vreden ponovitve (S6). Do njega je pot sicer malo naokoli, toda se splača. 

Na koncu še komentar ceste iz Belce, ki je zadnja leta zaprta. Kako izgleda spodnji del ceste (od stika s potjo dol) ne vem, za zgornji del, do križišča s cesto od sedla proti Tišlerici pa je je vsak dan manj, marsikje je sploh ni več. Postaja vedno bolj zanimiva za AM kolesarje, dol je še vozna, gor pa žal ne več v celoti.

GPX sled

Ture v bližini:

Jepca iz Koroške

Trupejevo Poldne - Jepca


tokratni pogumneži: Tadej, Robi i moja malenkost

Kepa je že v snegu

nekdanja cesta

na nekaterih mestih je postala steza, drugje jo je v celoti pojedel potok




torek, 5. oktober 2021

Monte Stino Lago Idro

Z Monte Stina se proti jezeru Idro spušča steza, ki so jo pri nemški reviji Bike uvrstili med najlepših 40 v Alpah. Imenje se pot 136 ovinkov, verjetno ni potrebno razlagat zakaj:). Ker je iz AC pri Brescii le kratek 40 min skok po lepi cesti do izhodišča, smo se jo na poti do Francije odločili obiskati.

Gor smo šli kar po asfaltu mimo vasi Capovalle in lepši vzpon po stezah iz severne obale jezera prihranili za drugič. Spust je odličen, tekoč, brez resnih tehničnih odsekov, edino kakšen pivot pride prav, saj je meja med tem, da zvozimo vse ali mogoče celo pol manj, zelo tanka. No, edino zgornjih nekaj serpentin je rezerviranih za profije, če sploh... Kljub temu pa mu nekaj manjka, ne glede na dobra priporočila. Deluje mi malo dolgočasno, nedinamično n zelo predvidljivo. V primerjavi z Matajurjem, ki sem ga vozil pred kratkim po nekaj letih, je slednji precej bolj zanimiv in dinamičen (predvsem pa bliže).

Kljub vsemu je vreden obiska, tudi zaradi dodatnega bonusa, ki ga omogočajo južne Alpe - steza do obale in skok v toplo vodo jezera.

podatki o turi




pa srečno:)...
pa srečno...:)






petek, 16. julij 2021

Megavalanche 2021

Poleg znamenitega Red bull Rampage-a, se kot najbolj gledani na You toubu pojavljajo posnetki štarta na snegu, divjanja s kolesom okoli 100 km/uro po ledeniku navzdol in, kot najbolj zanimivo, množični padci in mečkanje kolesarjev v snegu. To sta lahko Megavalanche, ki ga organizirajo že čez 30 let v Alpe d Huez ali pa malo mlajši Mountains of hell v sosednjem Les duex Alpes.

Padla je ideja, da bi zadevo poskusili odpeljat in tako smo se našli štirje pogumni in se prijavili. Osnovno idejo je dal Robi, v osnovi motokrosist, ki pa ima seveda izkušnje tudi pri skokih in na MTB. Ideja mi je bila všeč, saj je zlasti Megavalanche tudi pokrajinsko zanimiv in poteka skoraj v celoti po stezi in pritegnil sem ideji. Poleg sta se pridružila še nepogrešljivi Borut in pa Miha, ki je zaradi bivanja v Nemčiji, treninge opravljal na daljavo...in nas zelo presenetil:).

Ker smo vsi v osnovi AM kolesarji, smo se podali na popolnoma novo področje, ki je nekakšen miks med AM, DH in enduro dirko. Ker tehnično znanje ni težava pri nobenem, smo trening usmerili v kondicijsko pripravo in predhodno malo probali, koliko časa lahko peljemo spust brez ustavljanja. Trening v Mariborskem bike parku je uspel, saj sem se brez težav spustil v enem kosu z vrha v dolino in samozavestni smo se odpravili v Francijo:). Da je spust v MB dolg cca 12 minut, Megavalance pa za najboljše čez 40 minut, me ni preveč skrbelo, saj sem kolesar z dolgim stažem in izkušnjami:)

Zaradi epidemije so organizatorji letos kvalifikacije in dirko združili na soboto in nedeljo, zato smo imeli več časa za oglede in treninge. Posebno poglavje je spoznavanje s snegom, ki je na začetku potekalo precej klavrno, zlasti meni ni šlo od rok in nog, saj sem v zabavo ostalim padal na vse strani. Po drugem spustu z vrha sem se počasi navadil in smešnih scen je bilo vse manj...

Dogodek je razdeljen na kvalifikacijsko dirko v soboto, ki poteka na krajši razdalji, vendar je bolj tehnično zahtevna in na nedeljski finale, ki štarta iz ledenika na višini 3300 metrov in se spusti globoko v dolino na 700 metrov nad morjem, torej cca 2600 višincev. Nekateri dirko vzamejo zelo zares, ker  nisem imel tekmovalnih ambicij, sem kvalifikacije startal v zadnjih vrstah, vendar mi je zaradi napak drugih, solidne kondicije in manj udeležencev zaradi epidemije, vseeno uspelo priti v nedeljsko finale. Še bolje sta se uvrstila Robi in Miha, žal pa je Borut imel defekt in v nedeljo je bil uvrščen v drugo skupino.

Organizatorji naredijo štart glavne dirke zelo spektakularno, visoko na gori je seveda mraz in plesni vložki niso odveč, tudi helikopter naredi posebno vzdušje in požene adrenalin po žilah, ki je še kako potreben, ko se dirka prične. Ko stojiš na štartnem mestu, se mešajo nori občutki pred neznanim, pred tem, kako bo šlo dol po snegu v množici "kolesarjev" in kako sploh priti v dolino, ki je oddaljena več kot uro...

Napovedovalec kriči "La boomba", trak se dvigne, helikopterja ne slišiš več in skoraj vsi naenkrat se pričnemo premikat. Najprej vidim le gnečo pred sabo, potem pa se teren povesi navzdol, v daleč spredaj se odpre kulisa tritisočakov, jaz pa pod sabo vidim bel trak in na njem prve "divjake", ki se z več kot 100 km/h oddaljujejo in postajajo majhne pikice.. Nekateri se seveda zapletejo med sabo in prve junake, ki pumpajo gume in popravljajo kolesa, srečam že na prvem ovinku, kjer je bil že prvi "crash".V mojem razredu, torej od zadaj, gredo nekateri po snegu kar po riti s kolesom na hrbtu, jaz pa se na dam in počasi mi uspe le z enim bližnjim srečanjem s snegom priti do kopnega.

Ko se sneg konča, takoj pridemo na stezo in manjše tehnične detajle, ki pa jih zaradi kolone kolesarjev, ki se ustvari zaradi gneče, prehodimo ali prevozimo počasi. Tudi prvi štartni šok popusti in lahko se koncentriraš na varno vožnjo, ki postaja vse bolj gladka in hitra. Priložnosti za prehitevanje so le na ravnih delih in na vzponih in jih s pridom izkoriščam, saj se je pokazalo, da imam več kondicije, kot moji sotrpini okoli mene, torej v začelju dirke:)

Kakor koli, na cilj sem prišel brez poškodb, s časom 1:06 ure in zelo vesel, da sem uspel. Še bolj uspešna sta bila Miha s časom okoli 57 minut in Robi s časom 59 minut, pa tudi Borut je dosegel dober čas 1:10h. Najpomembneje pa je, da smo vsi uspeli in da ni nihče staknil nobene poškodbe.

Odlično doživetje!


jutranji pogled na Alpe d Huez z okolico



trening je včasih tudi neprijeten, v primeru dežja spodnji del postane prava blatna drsalnica



na sreči je bilo na dan dirke suho:)



Ekipa pred ogledom: Robi, Damjan, Miha in Borut



še ena v popolni opravi na 3300 višine 


pogled po smučišču, na dirki sneg ne bo tako razrit

prvi metri na ogledu so bili zelo nestabilni...

sneženega spusta je nekaj čez 500 višincev



pa smo se postavili za dirko

še zadnji pozdrav in gremooo!



na dirki se pojavijo tudi posebni primerki, tandemi, poniji, tricikli, klovni:)

kako so Vespo pripeljali na 2800 višine, mi ni jasno, važno da je bila kava dobra:)

pa še počitek po uspešnem nastopu


sobota, 16. januar 2021

Sexten, po trasi Stonemana

Velikokrat sem se na dolomitske destinacije vozil mimo Innichena, pozimi mi je bil vedno zelo vabljiv pogled na smučišče, ki se spušča izpod venca skalnatih vrhov v mesto. Nikoli pa nisem šel raziskovat v bližnji Sexten in njegovo okolico, saj je bilo ostalih destinacij v centralnih Dolomitih preveč. Vse dokler nisem zasledil čudovitih reportaž o maratonu Stoneman.

Maraton je zelo dolg, nikakor nismo imeli želje prevoziti celega, naredili pa smo krog okoli Sextna. Z gondolo smo se povzpeli na Helm in po panoramski poti nadaljevali do Passo Silvela, se preko Kreuzbergsattla še enkrat povzpeli na Pradi di Croda Rossa in se po vratolomen spustu spustili nazaj v Sexten. Divja in zelo razgledana tura je zahtevala cel dan, 

Prvi del od Helma poteka tik pod robom grebena, s čudovitimi pogledi na Dolomite in dolino spodaj. Na enem delu je precej prepadna, sicer pa čudovito vozna ves čas. Gotovo sodi med lepše dolomitske prečnice. Iz sedla Silvela vodi na prelaz široka steza, meni premalo zanimiva, zato sva našla vzporednico do koče Coltrondo (S6, ozka skalnata stezica, delno nevozna, spodaj odlična), od tu pa spet po številnih stezah do sedla. Na Crodo Rosso pelje makadam, od tu dol pa sva en dan peljala po stezi 153 (S5), naslednji dan pa po južnejši S1-S3 (S6, mesta S7), obe se zaključita v Fichleintalu.

zanimivost ture:    😃😃😃😃😃

težavnost:             😃😃😃😃😃     

tehnika:                 😃😃😃😃😃

pokrajina:              😃😃😃😃😃  



pa začnimo:)






del poti je malo bolj izpostavljen


razgledov ne manjka


lepe steze pa tudi ne:)
spust proti koči Coltrondo


od resja je bilo vse rdeče
























nedelja, 10. januar 2021

Vidova gora - Brač

Jadran s svojimi MTB destinacijami ni moja prva izbira. Zgodilo pa se je, da je bilo v celotnih Alpah slabo vreme in potrebno se je bilo ozreti za alternativno destinacijo. Odločili smo se za Omiš z okolico. Poleg ture na Mosor, ki je tudi opisana v blogu, smo se en dan odpravili s trajektom na Brač. Turo sem načrtoval na pamet, le s pomočjo kart in internetnih opisov (Strave heat takrat še ni bilo) in nastala je čudovita tura.

Startali smo na Bolu in jo po zanimivi makadamski cesti mahnili poti zahodu, mimo lepo vzdrževanih vinogradov, po malo arhaični obali, saj je še ni dosegel turistični vpliv. Le ta je dobesedno za vogalom, saj so ravno ob našem obisku delali novo cesto iz planote do morja. Mi smo se na planoto povzpeli še po stari, serpentinasti makadamski cesti, od koder smo po lepem gozdu, ki ni dajal vtisa, da smo na morju, povzpeli na Vidovo goro. 

Obiskal sem že veliko koncev hrvaške obale, razgled iz Vidove gore na spodaj ležeči Bol z Zlatnim ratom in okoliške otoke, sodi gotovo med najlepše do sedaj (poleg recimo razgleda iz hotela pri Lovranski Dragi, iz Lubenic ali iz Sv Mihovila na Ugljanu). Dodatno razgled popestrijo strme prepadne stene, najbolj pa se splača priti gor zaradi pogleda na Zlatni rat, ki je od zgoraj najbolj fotogeničen.

Spust je bil popolna neznanka, na karti je bila označena neka pot in šli smo jo probat. Na srečo je bila pohodna in precej zanimiva (S6, zgoraj kamnita, spodaj vedno lepša). Končni vtis je bil odličen, tura ponuja izredne razglede, vožnjo po raznoliki pokrajini in na koncu še pravi mtb spust.

GPS sled

zanimivost ture:    😃😃😃😃😃

težavnost:             😃😃😃 ☺☺     

tehnika:                 😃😃😃 ☺☺

pokrajina:              😃😃😃😃😃  




prvi del poti ob obali mimo lepo obdelanih vinogradov...


in vabljivih zaliviv spodaj...







zanimivi detajli na planoti, lokve so pomladi še polne


razgled, za katerega se je splačalo priti gor

malo smo naredili tudi foto sessiona:)



spust je klasično primorski...kamnit



Lepenatka

Meni eden najbolj všečnih hribov, sploh zaradi lepega razgleda in lepih pašnikov, kljub temu, da je malenkost nižja, jo veliko raje obiščem ...