Monte Grappa

Srečno nesrečni Italijani, Najprej srečni, ker imajo ob južnih pobočjih Alp in ob prehodu v Padsko nižino v kombinaciji s številnimi jezeri, čudovitimi mesteci, vinogradi in sadovnjaki, eno izmed najlepših evropskih pokrajin. Nato nesrečni, ko so skupaj z ostalimi, umirali na teh istih pobočjih tekom svetovnih vojn. Pa spet srečni, ker so jim ostale čudovite gorske ceste, ki so bile izvorno namenjene vojaškemu oskrbovanju, sedaj pa čudovito dopolnjujejo turistično ponudbo.

Verjetno ni zastonj fotografija serpentin, ki vijugajo po skoraj navpičnem pobočju iz Monte grappe v dolino, ena najbolj fotogeničnih in največkrat objavljenih fotk v MTB svetu. Tako mulatiere, kot steza v dolino so izvorno seveda iz prve svetovne vojne. In ob taki reklami, smo jo morali seveda enkrat pogledat še mi. Naštudirali smo turo z minimalno asfalta in mislim, da nam je kar uspelo, saj razen (strmega) začetnega vzpona, le tega ni bilo.  Seveda je gorovje prepredeno s številnimi stezami in gotovo je na razpolago še veliko zanimivih poti. 

Na vrhu smo imeli sicer meglo, toda takoj ko smo prispeli do prečnice pod planoto, ki je speljana v skale tih pod robom, se je megla razkadila in razgledi niso razočarali. Noro zanimiva prečnica poteka skozi tunele, nad prepadi, ravno prav je ozka, da ni nevarno in da je hkrati zanimivo. Iz nje lahko opazujemo tudi stezo globoko spodaj, po kateri se bomo peljali. Spust v dolino je sicer precej kamnit, pa tudi koncentracija na ovinkih je zaželena, kar pa ne zmanjša čudovite izkušnje (S5).

dejavnik zabave (5/5): 😃😃😃😃😃

tehnika (4/5)                😃😃😃😃

kondicija (4/5)             😃😃😃😃

pokrajina (5/5)             😃😃😃😃😃

vzpon po gozdni cesti, lepo v senci

klasična lepo vzdrževana italijanska mulatiera

proti vrhu se svet odpre v številne pašnike

tudi z vrha  do vstopa v steno smo našli lepa stezice

vse je nastalo zaradi vojne...

vhod v prečnico se začne spektakularno

v dolino gre kar nekaj stez in mulatjer, ta ni naša

malo je širša od tiste, ki jo imamo v planu, očitno pa nič manj zanimiva...

čudovitih detajlov ne zmanjka

in pokazala se je tudi naša stezica...

preveč pogumen tudi ni potrebno bit:)

 

Hochobir (Obir)

Kolesarjenju po Obirju bi poetično lahko rekli tudi Obirska epopeja. Prvič, leta 2014, smo naredili vzpon iz sedla Šajda, kamor smo se tudi spustili. Drugi obisk leto kasneje pa smo malo bolj zapletli, štartali smo v Železni Kapli, južna pobočja prekrižarili "po dolgem in počez" in si naredili kombinacijo dveh vzponov in dveh dolgih spustov, ki je tudi predmet tega opisa. (žal GPS-ja za celotno turo nimam, spodaj je del poti iz in v Železno Kaplo). 

Vzpon do koče je bil malo okoli, s tem smo se precej izognili asfaltu, nato proti vrhu po zahtevni in strmi stezi, mestoma je potrebno peš (V7). Spust proti Šajdi je dodatno popestril vlažen teren in moral sem precej sestopat, sicer pa je tudi v lepem vremenu zahtevnost slaba S7. Prečenje proti Obirski planini se prične s kratkim nevoznim delom, nato pa se lepo napreduje po gozdnih vlakah. Drugič nismo štartali z vrha ampak le iz točke, kjer se nad Kapelsko kočo makadam priključi stezi. Spust po stezi ko koče je že druga divja poslastica, čista S7, zopet je bilo potrebno nekaj malega sestopat, tokrat ne zaradi vlage:(. Od koče do Železne Kaple se prične zmerno zahteven  spust, ki se ne konča in konča in sodi med lepše daleč naokoli:) (S5).

GPS sled (iz Železne Kaple na vrh in dol - brez spusta v Šajdo)

Kondicija (5/5):    😀😀😀😀😀

Pokrajina (5/5):    😀😀😀😀😀

Tehnika (5/5):       😀😀😀😀😀

zgornji krog 

takih tehničnih detajlov proti vrhu je kar nekaj

tehnični detajli ne popuščajo 

vrh se že vidi, malo bomo še trpeli:)

še malo

zadnji vzponi

spust proti Šajdi

stezica v zahtevnejšem delu

tehnični del poti iz Šajde na Obirsko planino

proti Železni Kapli

Dobrač

Dobrač so nekateri opisovali kot goro z neverjetno dobrimi spusti, toda nikakor se nisem mogel pripravit, da bi se spravil gor. Imeli so prav, po opravljeni turi se mi zdi spust iz vrha na zahod eden najboljših in tudi najtežjih v okolici. Spust je eden najdaljših (1500 višincev) in v zgornji polovici tudi eden bolj tehnično zahtevnih.

Vzpon sva pričela kar v dolini in se mino Slovenskga Pliberka povzpela proti posekam bivšega smučišča. Tu sva se morala malo pomatrati kar po smučišču navzgor, saj neke pametne poti ali ceste ni. Na zgornjem delu je poti več in tudi razgledi postajajo vse lepši. Zadnji del poti je vzpon po zelo strmi makadamski cesti, vendar pot ob številnih turistih, ki ti dajejo vzpodbudo, hitro mine.

Že pričetek spusta je divji, dodatno ga poveča adrenalin zaradi pohodnikov, ki se čudijo, kje vse je bajkabilno, seveda pa padec ali napaka zaradi izpostavljenosti, pa tudi turistov, ni najbolj priporočljiv. Nadaljevanje po odprtem in strmem pobočju do sedla je drsljivo zaradi peska na poti. Nato pa se pot nadaljuje v nizke borovce in prične se najlepših 800 višincev, ki so hkrati še ravno prav tehnično zahtevni, za moj okus, seveda:) Nižje pot preide v gozdne vlake, ravno prav da se malo spočiješ...

GPS sled

Kondicija (5/5):    😀😀😀😀😀

Pokrajina (5/5):    😀😀😀😀😀

Tehnika (5/5):       😀😀😀😀😀

Vzpon po bivšem smučišču, malo se je bilo potrebno pomatrat

višje se najdejo tudi lepe potke 

makadam je vozen, toda izredno strm

pogled proti Julijcem

pričetek spusta

in nadaljevanje v srednjem delu

počitek se zelo prileže...

Sennes-Fanes

Še ena klasična top mtb tura v Dolomitih. Če ostale potekajo več ali manj po stezah, ta večinoma poteka po makadamskih cestah in je iz tega vidika primerna tudi za tehnično manj vešče kolesarje. Seveda pa se nabere veliko višincev, klanci so zelo strmi in brez kondicije ne gre. 

Tura mi je zanimiva, ker poteka stran od preštevilnih cest in smučarskih naprav, ki jih je v Dolomitih skoraj preveč. Območje je uvrščeno v narodni park in tako so vse makadamske ceste zaprte za motoriziran promet.  

Na kratko, odlični razgledi, nora pokrajina, zanimiv spust do Pederu hutte po betonski cesti, speljani skoraj v navpično steno, skratka tura za obiskat.