petek, 16. julij 2021

Megavalanche 2021

Poleg znamenitega Red bull Rampage-a, se kot najbolj gledani na You toubu pojavljajo posnetki štarta na snegu, divjanja s kolesom okoli 100 km/uro po ledeniku navzdol in, kot najbolj zanimivo, množični padci in mečkanje kolesarjev v snegu. To sta lahko Megavalanche, ki ga organizirajo že čez 30 let v Alpe d Huez ali pa malo mlajši Mountains of hell v sosednjem Les duex Alpes.

Padla je ideja, da bi zadevo poskusili odpeljat in tako smo se našli štirje pogumni in se prijavili. Osnovno idejo je dal Robi, v osnovi motokrosist, ki pa ima seveda izkušnje tudi pri skokih in na MTB. Ideja mi je bila všeč, saj je zlasti Megavalanche tudi pokrajinsko zanimiv in poteka skoraj v celoti po stezi in pritegnil sem ideji. Poleg sta se pridružila še nepogrešljivi Borut in pa Miha, ki je zaradi bivanja v Nemčiji, treninge opravljal na daljavo...in nas zelo presenetil:).

Ker smo vsi v osnovi AM kolesarji, smo se podali na popolnoma novo področje, ki je nekakšen miks med AM, DH in enduro dirko. Ker tehnično znanje ni težava pri nobenem, smo trening usmerili v kondicijsko pripravo in predhodno malo probali, koliko časa lahko peljemo spust brez ustavljanja. Trening v Mariborskem bike parku je uspel, saj sem se brez težav spustil v enem kosu z vrha v dolino in samozavestni smo se odpravili v Francijo:). Da je spust v MB dolg cca 12 minut, Megavalance pa za najboljše čez 40 minut, me ni preveč skrbelo, saj sem kolesar z dolgim stažem in izkušnjami:)

Zaradi epidemije so organizatorji letos kvalifikacije in dirko združili na soboto in nedeljo, zato smo imeli več časa za oglede in treninge. Posebno poglavje je spoznavanje s snegom, ki je na začetku potekalo precej klavrno, zlasti meni ni šlo od rok in nog, saj sem v zabavo ostalim padal na vse strani. Po drugem spustu z vrha sem se počasi navadil in smešnih scen je bilo vse manj...

Dogodek je razdeljen na kvalifikacijsko dirko v soboto, ki poteka na krajši razdalji, vendar je bolj tehnično zahtevna in na nedeljski finale, ki štarta iz ledenika na višini 3300 metrov in se spusti globoko v dolino na 700 metrov nad morjem, torej cca 2600 višincev. Nekateri dirko vzamejo zelo zares, ker  nisem imel tekmovalnih ambicij, sem kvalifikacije startal v zadnjih vrstah, vendar mi je zaradi napak drugih, solidne kondicije in manj udeležencev zaradi epidemije, vseeno uspelo priti v nedeljsko finale. Še bolje sta se uvrstila Robi in Miha, žal pa je Borut imel defekt in v nedeljo je bil uvrščen v drugo skupino.

Organizatorji naredijo štart glavne dirke zelo spektakularno, visoko na gori je seveda mraz in plesni vložki niso odveč, tudi helikopter naredi posebno vzdušje in požene adrenalin po žilah, ki je še kako potreben, ko se dirka prične. Ko stojiš na štartnem mestu, se mešajo nori občutki pred neznanim, pred tem, kako bo šlo dol po snegu v množici "kolesarjev" in kako sploh priti v dolino, ki je oddaljena več kot uro...

Napovedovalec kriči "La boomba", trak se dvigne, helikopterja ne slišiš več in skoraj vsi naenkrat se pričnemo premikat. Najprej vidim le gnečo pred sabo, potem pa se teren povesi navzdol, v daleč spredaj se odpre kulisa tritisočakov, jaz pa pod sabo vidim bel trak in na njem prve "divjake", ki se z več kot 100 km/h oddaljujejo in postajajo majhne pikice.. Nekateri se seveda zapletejo med sabo in prve junake, ki pumpajo gume in popravljajo kolesa, srečam že na prvem ovinku, kjer je bil že prvi "crash".V mojem razredu, torej od zadaj, gredo nekateri po snegu kar po riti s kolesom na hrbtu, jaz pa se na dam in počasi mi uspe le z enim bližnjim srečanjem s snegom priti do kopnega.

Ko se sneg konča, takoj pridemo na stezo in manjše tehnične detajle, ki pa jih zaradi kolone kolesarjev, ki se ustvari zaradi gneče, prehodimo ali prevozimo počasi. Tudi prvi štartni šok popusti in lahko se koncentriraš na varno vožnjo, ki postaja vse bolj gladka in hitra. Priložnosti za prehitevanje so le na ravnih delih in na vzponih in jih s pridom izkoriščam, saj se je pokazalo, da imam več kondicije, kot moji sotrpini okoli mene, torej v začelju dirke:)

Kakor koli, na cilj sem prišel brez poškodb, s časom 1:06 ure in zelo vesel, da sem uspel. Še bolj uspešna sta bila Miha s časom okoli 57 minut in Robi s časom 59 minut, pa tudi Borut je dosegel dober čas 1:10h. Najpomembneje pa je, da smo vsi uspeli in da ni nihče staknil nobene poškodbe.

Odlično doživetje!


jutranji pogled na Alpe d Huez z okolico



trening je včasih tudi neprijeten, v primeru dežja spodnji del postane prava blatna drsalnica



na sreči je bilo na dan dirke suho:)



Ekipa pred ogledom: Robi, Damjan, Miha in Borut



še ena v popolni opravi na 3300 višine 


pogled po smučišču, na dirki sneg ne bo tako razrit

prvi metri na ogledu so bili zelo nestabilni...

sneženega spusta je nekaj čez 500 višincev



pa smo se postavili za dirko

še zadnji pozdrav in gremooo!



na dirki se pojavijo tudi posebni primerki, tandemi, poniji, tricikli, klovni:)

kako so Vespo pripeljali na 2800 višine, mi ni jasno, važno da je bila kava dobra:)

pa še počitek po uspešnem nastopu


Jepca 2021

Ponovitev že večkrat obiskane čudovite potke iz sedla Jepca v dolino Belce.  Steza je še vedno ena lepših, predvsem pa zahtevnejših v Sloven...