Slovenija je skriti raj za gorsko kolesarjenje in se lahko primerja z bolj znanimi kraji v tujini. Tu so opisane najbolj zanimive ture, ki sem jih prevozil s prijatelji. Večina tur je težkih, toda normalno treniranemu kolesarju bi morale biti ustrezen izziv, pomembna je tudi voznost ture, saj je po mojem znanju vse vozno najmanj 95%.
Upam, da bom z opisi tur koga navdušil za obiske naših gora, oz. dvomljivce, ki mislijo, da gorsko kolo ne paše v gore, prepričal v nasprotno.
Res kraljevska tura. Kljub temu, da je potrebno od planine Zaslap do Škrbine za cca 1,30" peš, napor odtehta čudovit spust vse od Praga pod Batognico do Tolmina, torej 1800 višincev.
Na turo sva se z Borutom resno pripravila, saj sva noč prespala v Tolminu z namenom, da bomo zjutraj štartali pravočasno, saj je bila napovedana huda vročina. Ker sem ga hotel na turo ustrezno pripraviti, sem ga malo hecal s črnim humorjem, recimo:
Borut zvečer, pred spanjem: "lahko noč"
jaz: "naj ti bo lahka noč, jutri bo zajeban dan"
Kot da bi moje nasvete jemal preveč resno, naslednji dan ni bil pravi in že na planini Kuhinja je odstopil in šel po svoje. Turo sva z Zagijem nadaljevala sama. Že takoj iz doline smo poiskali mulatjero, ki se prične v vasi Kamnje in se na cesto priključi malo pred odcepom za Selce in se je pokazala za lepo alternativo asfaltnemu vzponu. O peš vzponu na Škrbino ni kaj dodati, po mojem občutku je večina ravno toliko strmega oz. kamnitega, da zame ni bil vozen niti 10%, za ekstremiste pa bi morda bil vozen 90%. Opisana tura je edina na tem blogu, ki vključuje precejšen kos pešačenja. Osebno se namreč izogibam turam, ki imajo več kot 10% (ali po času ali po km) pešačenja, omenjena pa je zaradi čudovitega nadaljevanja, ki se prične takoj po Škrbini, izjema.
Že takoj prvi kratek spust pod Batognico je zelo izpostavljen in je lahko orientir, da se tisti, ki jih je v tem delu strah, takoj obrnejo, saj je podobnih odsekov v nadaljevanju še kar nekaj. Na videoposnetku se vidi najbolj zahteven del, kjer padec ni priporočljiv:)
Toda ko se v nadaljevanju po presenetljivo vozni mulatjeri prebijemo do Praga, se pravljica začne - sledi spust, ki ga težko najdeš daleč naokrog in najbolj bo od sedaj naprej trpel fotoaparat:). Prične na višini 2000 metrov in konča na 200 metrih - v Tolminu, do katerega sva se pripeljala po stezi mimo vhoda v Tolminska korita in dalje ob Tolminki do mesta.
GPS sledi ni, saj je tura v Triglavskem narodnem parku, pretežka in prenevarna, da bi kdo "slučajno" zašel nanjo.
