Matajur

Osvežitev 2023:

Ker se pot okoli na Livek neverjetno vleče, sem iskal krajšo varinato na vrh. Do planinske koče Pelizzo na koncu asfaltne ceste pelje veliko cest, midva sva šla mimo vasi Nadbardo in Medveži, saj se dvigne iz doline, v katero pridemo če vozimo celoten Matadavn. Od koče sledi precej strma pot, kjer je treba nekajkrat sestopit, sicer pa je večinoma vozna (seveda kakor za koga). Naklon je precej podoben tistemu od slovenske koče pod Matajurjem gor, meni je bila solidna in se ne bom več gor vozil okoli na Livek.

Matadavn tokrat v celoti do doline in tudi tu lahko rečem, da ne grem več na Sovodenj. Spodnji del postreže z dvema kar konkretnima skalnatima odsekoma in je zelo zanimiv, vredno ponovitve.

GPX - vzpon iz Italije

________

Ponovitev Matajurja, ki nikoli ne razočara... Tokrat smo spust opravili v Sovodnje in strinjam se, da je to boljša izbira, saj se po stezi spustimo praktično v dolino. Sicer pa je spust precej tekoč, ovire so redke in je primeren tudi za manj izkušene AM-jevce.

Vzpon poteka najprej po asfaltu nato po makadamu, kjer ni težav (če je kondicija, vzpon je dolg), nato preidemo na lepo mulatiero, ki se zaključi na travnikih in zadnji del po poti mimo planšarije je precej zahteven (V5)

GPX-vzpon iz Livka

verjetno ena bolj fotografiranih točk

mulatjera proti vrhu je brez ovir

koliko kolesarjev je na fotki?

proti vrhu

gremo dol 

malo smo se šli še foto shootinga:)...

vmes je potrebno tudi malo gor in dol, vendar nič motečega

to so najtežji detajli na turi

zadnji del spusta tik pred vasjo Gorenji Barnas

opis iz 2011

Čeprav najlepši spust z Matajurja poteka v celoti po italijanski strani, se mi kljub temu zdi smiselno, da je uvrščen med najlepše MTB ture v Sloveniji. Matajur je pozicioniran na odlični lokaciji, saj se z vrha ponujajo odlični razgledi na Julijce in Dolomite, pa tudi severni del Jadranskega morja je v lepem vremenu kot na dlani. Tura tehnično ni pretirano zahtevna, zelo je primera za kakšnega nadobudnega začetnika z osnovno kondicijo.

Turo smo pričeli v Idrskem in se kar po glavni cesti odpeljali na Livek, nadaljevali do zadnjih vasi pod Matajurejm, kjer se prične makadam, za Mrzlim vrhom pa precej zahtevnejša in zaraščena mulatjera. Končni vzpon po južnih pobočjih proti vrhu poteka po strmi poti  in ta del je tudi najtežji del ture. Spust poteka po najdaljšem grebenu v smeru juga in je ena sama uživancija; samo dol, dol in še enkrat dol...končali smo v vasi Mecana in imam občutek, da bi se z malo orientacije dalo pripeljati vse do Špetra...

Zahtevnost vzpona: V3 (zadnji vzpon proti vrhu S4)
Zahtevnost spusta:  S4

Ocena

Dejavnik zabave:
Pokrajina:
Kondicija:
Tehnika:

razgledi preko Soče so prekrasni

Foto: Picassa (Boštjan Berlec)

Socerb-Glinščica-Gradišče

Prvo pomladansko turo smo izvedli na Primorskem, okolica Glinščice seveda nikoli ne razočara. Naštudiral sem jo deloma po sledeh predhodnikov, določene dele pa kar po občutku in po predhodnem pregledu posnetkov iz zraka. Izpadla je precej posrečeno z zanimivimi in tudi precej tehničnimi spusti, lepimi stezami po kraških gmajnah in na koncu smo naredili dobrih tisoč višincev.

Štartali smo na Socerbu in že prvi spust (S5) v dolino Glinščice je bil zelo zanimiv, steza ki vodi pod plezalnimi stenami je bila za začetnika Romana in Globo kar zahteven zalogaj, vendar sta, korenjaka kot sta, težave rešila s kratkimi sestopi:). Do konca leta bosta gotovo že rasturala 1000 višinske spuste. Nadaljevali smo po stezah in po trasi bivše železnice na Veliko Gradišče in čez kraške gmajne proti Trstu. Lokalci so si naredili res zanimiv spust, ki se konča dobesedno pri prvih blokih, hkrati pa je vozen celo leto - jim kar zavidam. Mimo Doline smo se nazaj na Socerb vrnili kar po cesti, videti pa je, da bi se dalo tudi po bolj MTB-jevski varianti, vendar jih bomo raziskovali naslednjič, ko bo več kondicije in daljši dan. 

GPX

steza od Socerba proti Glinščici

spust v Glinščico

pa še skupna na razgledni točki: Roman, jst, Borut, Globa, Taubi 

peš pot po dolini Glinščice je lepo vozna tudi navzgor

fotogenična bivša trasa železnice

na najvišji točki - Veliko Gradišče

pot od Trsta proti Dolini  

Dobrča

Sedaj že tradicionalni MTB zaključek je odlično uspel. Tudi tokrat smo ga organizirali na Dobrči in če nam lansko leto vreme ni najbolj služilo in se je zaradi okvar zavor kar 2/3 vseh udeležencev v dolino spustilo po cesti:(, nam je letos služilo še vreme. Tako smo odpeljali zanimiv in precej tehnično zahteven spust po robu v Brezje. Očitno smo res pravi MTB odvisniki in iskalci stez, saj nam še ni bilo dovolj in tako smo se za zaključek (zaključka) spustili še iz Bistriške planine mimo Vile Bistrica v Tržič, spust pa razen spodnjega dela ni pretirano zanimiv.

Tokrat pa malo posnetkov zahtevnejših detajlov spusta.

Borut

Damjan

Miha

Nanos

Še ena krasna jesenska tura, tokrat je bila še posebej "slastna", glede na turobno oblačno vreme v celinskem delu Slovenije. Tokrat sva s Klemnom štartala v Vipavi, nadaljevala do Gradišča in dalje po zelo lepi stezi z le dvema kratkima peš skokoma proti sv. Nikolaju in do lovske koče. Od tu sem poskusil po poti po robu, vendar je kratek del poti tudi po suhem verjetno nevozen, sicer pa je lepa alternativa vzponu po cesti.

Razgledi in tereni so seveda že znani in se jih je težko naveličati, na srečo pa novih lepih terenov nikoli ne manjka, tokrat sem se spustil po poteh predhodnikov od Abrama v Podnanos pod Šentviško Turo. Zlasti del pod prelomnico je že kar ekstremen, kljub temu pa mi ga je uspelo (razen prvih nekaj metrov) zvoziti v celoti. Spust, vreden ponovitve, sicer pa mi je poleg tistega iz Otliškega Maja v regiji najbolj všeč.

Sicer pa opažam, da je MTB tudi v teh koncih dobil že skoraj domovinsko pravico, saj je bilo na vseh parkiriščih pod hribom vse polno avtomobilov s kolesarskimi prtljažniki:), tudi iz Avstrije. Končno!!

GPX

asfalta je vsako leto več

pogled proti Postojni na mejo z oblačnostjo

Klemen

do cerkvice sv. Hieronima sva se spustila po poti po robu

steza proti Abramu, v nadaljevanju postane še lepša

v spodnjem delu se jesenske barve še niso poslovile

gori doli po Konjiški gori

Lokalcu Blažu gre zahvala, da sem skombiniral lepo jesensko turco po bližnji Konjiški gori, ki mi pred tem nikoli ni delovala kot neka huda MTB izbira. Mogoče je kriva geografija, saj za razliko od sosednjih in skoraj nič višjih Stenice in Paškega Kozjaka, na prvi pogled ni tako markantna - na severni strani le gozd, na južni pa hitro zmanjka stez v dolino. Toda po "križarjenju" po gori lahko napišem, da je na turi vsega, od napornega vzpona na vrh Stolpnika, zanimive prečnice pod Jelenovim vrhom in tudi spust v Konjice je lep, čez ene korenine v spodnjem delu sem moral celo peš...Spust v Črešnjice pa me je malo razočaral, saj gre večina po traktorski poti, polni kamnov med listjem.

GPX turno

Ocena:

• dejavnik zabave 3/5
• Pokrajina 2/5
• Kondicija 4/5
• Tehnika 3/5

2025: V zadnjih letih so lokalci nadelali nekaj zelo lepih enduro trailov, ki več kot odlično nadomeščajo sicer lepe "turne" variante. Priporočam tudi enduro nadelane spuste:

GPX enduro

prikaz optimalne turne variante

Zasavska prečka (Čemšeniška-Šmohor)

Ne glede na to, da hribi južno od Savinjske doline ne postrežejo s pretirano višino, so se po opravljenem izletu izkazali za zelo zanimivo in tudi težko pustolovščino.

Traso smo si zamislili iz Ločice in se po makadamu vzpeli do kmetije Kamnik, kjer se je začelo zares, najprej obotajoče čez pašnike in nato vedno bolj strmo, večinoma po stezah proti koči in dalje na vrh (vzpon od Limovc S5, mesta S6, delno nevozno). Spust iz Čemšeniške je najzahtevnejši na turi in postreže s kar nekaj tehničnimi detajli (S5, mesta S6), nadaljevanje pa je zelo razgibano in dodatno smo si ga popestrili z dvema vzponoma pod Javorjem, od katerih vsaj prvi ni bil potreben. Naslednjič poiščemo varianto vzpona preko vrha Javorja, kondicija itak ni problem:(

Vzpon na Mrzlico je makadamski, spust na Igriše zelo kamnit, na prečnici proti Gozdnikarju pa je potrebno čez kakšno skalo tudi peš. Na koči na Šmohorju smo si zaslužili pivo in se, eni hitreje eni počasneje (v odvisnosti od tega, kako se je katerega prijelo pivo:)) po standardni in še vedno simpatični poti spustili v Tremerje.

Tura se je pokazala kot precej zahtevna, pa tudi precej več časa je vzela od načrtovanega, saj smo startali ob 8,30h in končali malo čez dve. Res pa je, da je na njej zelo veliko planinskih koč in na vsaki se dobi pivo in lahko da smo bili zato daljši od načrtovanega:). Sicer pa smo naredili 38 km in malo čez 1700 višincev, ni slabo za sredogorje.

GPX sled

Ture v bližini:

• Kum
• Mrzlica
• Čemšeniška planina

na delu proti vasi Limovce smo morali premagati celo majhen zemeljski plaz

prvi postanek - Čemšeniška

drugi postanek-Mrzlica

dimni signali iz Šoštanja

fotografirali smo malo, saj je večina poti po gozdu 

pogled nazaj proti Javorju in Čemšeniški planini