Slovenija je skriti raj za gorsko kolesarjenje in se lahko primerja z bolj znanimi kraji v tujini. Tu so opisane najbolj zanimive ture, ki sem jih prevozil s prijatelji. Večina tur je težkih, toda normalno treniranemu kolesarju bi morale biti ustrezen izziv, pomembna je tudi voznost ture, saj je po mojem znanju vse vozno najmanj 95%.
Upam, da bom z opisi tur koga navdušil za obiske naših gora, oz. dvomljivce, ki mislijo, da gorsko kolo ne paše v gore, prepričal v nasprotno.
Okolica Soriške planine, zlasti južni grebeni pod njo, so prepredeni s številnimi mulatijerami, ki so ostale od obdobja med vojnama, ko je tu potekala bivša meja med Jugoslavijo in Italijo. Dodatno zanimivost ture predstavljajo utrjeni vrhovi na mejnem grebenu, ki so še zelo dobro ohranjeni in številne, bolj ali manj ohranjene vojaške zgradbe, ki so sedaj povečini hlevi za živino.
Turo pričnemo v Podbrdu in se po makadamu vzpnemo do Hube in nato po mulatjeri navzgor. Nad lovsko kočo se svet odpre in s tem se prične najlepši del poti, z lepimi razgledi, zanimivimi objekti in precej zahtevno mulatjero, ki pa je v celoti vozna. Iz Možica se za kratko vrnemo nazaj po poti in se nato po lepi stezi spustimo desno do sedla Vrh Bače. Stezo si velja zapomniti, saj glede na megalomanske načrte o novem smučišču ni nujno, da bo drugo leto še vozna. Prav ironično je, da smo gorski kolesarji z vožnjo po takih stezah v prekršku, drugo leto, ko bodo gor pririnili bagerji, pa bo vse lepo in prav? Iz sedla se na kratko spustimo na sever, do obstoječega smučišča Kobla in po njem na vrh. Vzpon po smučišču sicer poteka po cesti z dobro podlago, vendar je nekaj delov zelo strmih in potrebno se je zelo potruditi. Dostop na vrh Koble je enostavnejši, saj od smučišča do vrha, z izjemo dveh krajših vzpončkov, teče lepa in tekoča steza.
Na vrhu se na vse strani odpre čudovit razgled, med drugim se celotna današnja prevožena pot, vključujoč spust, vidi v celoti. Spust se prične strmo, vendar se le ta hitro unese in nadaljevanje po gozdu do sedla je prijetno. Tudi pod sedlom Vrh Bače je najprej precej zahtevno, po cca 100 višincih pa pridemo na lepo mulatiero, ki pripelje v vas Bača. Pod vasjo sledimo stezi mimo cerkve, ki nas pripelje do prvih hiš v Podbrdu.
Zahtevnost ture:
V3 (Podbrdo-lovska koča)
V4 (Lovska koča-Možic)
V5, mesta V6 (po smučišču)
S4 (Možic - smučišče)
S5 (z vrha Koble in prvih 100 višincev s sedla Vrh Bače)
Skupna značilnost vrhov severno od celjske kotilne, zlasti Paški kozjak, Stenica in Konjiška gora je, da iz nobenega ni razgleda in da je na vse tri zelo zahteven kolesarski pristop. Kljub temu, da so visoki le malo nad tisočaka, na noben vrh ne vodi cesta, še najmanj zahtevnega pristopa po stezi ima Paški kozjak
Tudi tokrat sem štartal iz Socke in se vzpel po ne pretirano strmem vzponu mimo lepo urejenih kmetij mimo zadnjih travnikov pod vrhom, ki se tako značilno vidijo iz Celja. Le zadnji del, le nekaj 10 višincev, je potrebno po stezi z zahtevnimi vzpončki.
Spust najprej poteka po pristopni stezici, ko pridemo na cesto pa je potrebno biti pozoren, saj se po cca 200 metrov levo odcepi potka, ki nato poteka tik nad cesto (kar ni razvidno niti iz GPS sledi). Ko se pripeljemo na glavni greben, se prične lep in tekoč spust, ki večinoma poteka po širokih kolovozih vse do cerkvice v Vitanju, torej do doline. Malo zahtevnejši del je le v spodnjem delu, pod lepo razgledno točko na Vitanje, kjer ozka stezica (glej markacije) preči pobočje in se nato strmo spusti dol. Kljub temu, da stezo velikokrat seka cesta, ni potrebno po njej, razen prečenja, niti za meter.
Zahtevnost vzpona: V3 (del proti vrhu V5)
Zahtevnost spusta: S4
Če ni časa, so lahko zanimive tudi ture v bližini doma, meni osebno je v okolici Vojnika najbolj zanimiva Stenica, saj omogoča najmanj dva spusta skoraj do doline. Enega sem opisal že lani, tokratni s spustom po stezi z vrha do Vitanja, pa je po mojem mnenju še bolj zanimiv. Vzpon sem opravil iz Socke, najprej kar po asfaltni stezi mimo številnih lepo urejenih kmetij do zadnje pod Strnadovim travnikom. Nadaljevanje okoli Špičastega vrha je že bolj zahtevno, vožnja poteka po ne preveč strmi, vendar mestoma tehnično zahtevni gozdni vlaki in nas pripelje na idilične travnike pod vršnim grebenom Stenice. Tu se priključi cesta, po kateri sem se pripeljal lani. Tokrat sem najzahtevnejši vzpon proti vrhu opravil po zelo mokrem terenu (verjetno istem kot lani) in po novem z pedali na pine, vendar imam občutek, da je bilo s SPD-ji lažje.
Spust in fotke je opisan na Hribi .net, z MTB vidika je v zgornjem delu lepo tekoč, večinoma poteka po gozdnih vlakah, pod kmetijo pa se prične precej zahteven del, s številnimi tehničnimi detajli, katerih del sem tudi stopil s kolesa. Upam, da bolj zaradi velike razmočenosti zemlje in skal:). Ni lepše, kot če se lahko po stezi pripelješ do doline in tudi tokrat je bilo tako, saj se le ta koča pri prvih hišah v trgu.
Nanos sem obiskal že dvakrat, kljub temu pogorje ponuja obilo alternativnih možnosti za spuste in enega takih sva si z Borutom izbrala tokrat. Turo na Nanos sem izbral kor umik od razmočenega terena v Osrednji Sloveniji, toda letos nam vreme res ne gre na voljo, saj sva tudi na Primorskem ves čas bežala pred nevihtami. Sva pa doživela novo izkušnjo, vožnjo po stezah, kjer so nama družbo delali pravi hudourniški potoki:)
Vzpela sva se po glavni cesti do lovske koče in dalje po makadamu na vrh. Bolj zanimiv je bil spust po klasiki mimo cerkve Sv. Hieronima nazaj do lovske koče. Prvotno sva nameravala okoli Šentviške ture, vendar sva zaradi močnih neviht nadaljevala spust po stezi proti Podnanosu, kjer sva pazila, da je bilo steze čim več in razen dveh krajših asfaltnih odsekov sva se do Podnanosa pripeljala po singli, na koncu celo po lepo urejeni MTB stezi.
Še eden od zanimivih Zasavskih vrhov, ki ga je vredno obiskati. Ob raziskovanju najbolj zanimive variante, sem pazil, da je bilo ob vzponu čim manj asfalta in makadama, ob spustu pa čim več stez. Mislim, da je izbrana varianta vzpona kar ustrezna, spust pa bi, kot pišem v nadaljevanju, malo spremenil.
Vzpon do vasice Limovce je zlasti v drugem delu precej orientacijsko zahteven, ponuja pa lepe razglede na hribovske vasi in vikend naselja. Do Prvin sem nadaljeval po makadamu, kjer se prične precej zahteven vzpon, ki je verjetno ob suhem v celoti vozen, tokrat pa sem moral v koreninastem delu (ki ima sicer obvoz) in še enkrat višje, nekaj metrov peš. Na grebenu se odprejo razgledi na južno stran in na gola travnata in strma pobočja proti Čemšeniku, ki so se mi zdela zelo vabljiva za spust. Malo naprej od koče se dol spusti ozka potka, ki je bila zaradi strmine in drsljive podlage le delno vozna (sestopal sem na zavojih in še na enem mestu tik pred koncem najtežjega dela). Nižje se spremeni v lepo gozdno stezo, ki se izteče v vas Jesenovo.
Omenjeno stezo sem izbral glede na razpoložljive informacije, ki jih na netu ni bilo ravno na pretek. Naknadno sem izvedel, da so južni travniki Čemšeniške botanično zaščiteni in da je (bo) vožnja po pobočjih prepovedana in ker je hkrati steza zelo zahtevna, vožnje v tem delu ne priporočam. Seveda kljub temu ni skrbi za zaskrbljenost, saj se gotovo najde kakšna lažja in lepša alternativa.
Iz vasi Jesenovo sledi vzpon na sedlo, kjer se vrnemo na savinjsko stran in dol, najprej po makadamu, nato po stezi do Zajčeve koče. Po kratkem vzponu sledi lep in nezahteven spust v Tabor.
GPS sled zaradi prepovedi vožnje po južnih pobočjih ni objavljena.
Letošnja zima in deževno vreme se nikakor nočeta posloviti in na hitro je bilo potrebno najti nekaj zanimivega in suhega. Mislim, da mi je z izbrano turo kar uspelo. Nad Solkanom se dvigujejo trije vrhovi z višino cca 600 višincev, torej Sabotin, Skalnica in Škabrijel. Izbral sem prva dva in delno spust iz tretjega in nabralo se je za dobrih 1200 višincev.
Vzpon sem opravil po asfaltu po italijanski strani, pod vrhom pa sem prečil na našo stran. Prečenje po grebenu mimo številnih ostankov prve vojne je zelo težavno, toda vozno več ali manj vse. Spustil sem se mimo razvalin dveh svetnikov (sv. Valentina in Tita :)) nazaj na cesto, kjer sem 60 višincev zaradi zame pretežkega dela, prehodil. Mislim, da obstaja tudi obvoz, ki se ga splača uporabit.
Ocena prečenja: 5/5
ocena spusta: S6 (zgornji del in tudi po prečenju ceste), del v sredini zame nevozno
grebensko prečenje čez Sabotin poteka mimo številnih ostankov vojne
razgledi so odprti na vse strani, na določenih delih je tudi malo izpostavljeno
pogled proti Gorici
SKALNICA (tura je bila vožena, ko na Skalnici še ni bilo sledi o bike parku...:)
Čeprav obstajajo gor vzponi tudi po stezah, sem jo mahnil kar po asfaltu. Za spust pa seveda asfalt nikakor ni dober in našel sem pravo poslastico direktno dol v Grgar. Malo po občutku (na podlagi videoposnetka) in malo na pamet sem našel pravo poslastico, ki na začetku zaradi divjega spusta s ceste, to ne izgleda, nato pa se spremeni v lepo singlo, vredno ponovitve. Nadaljeval sem po prečnici pod Škarbrijelom in pod Kekcem in se po lastni varianti po singli pripeljal direktno do prvih hiš v Kromberk.
Odlična tura za prehodna obdobja, če jo primerjam s Kumom, Kopitnikom ali Šmohorjem, ki sem jih vozil na tem koncu do sedaj, je najbolj zanimiva. Čeprav mogoče ne izgleda, je le nekaj metrov nižja od sosednjega Kuma na drugi strani doline, zato sem z malo raziskovanja našel zanimivo varianto, ki poteka po singli vse od vrha do doline, zaradi dveh vzponov pa se je nabere kar za 900 višincev, kar za sredogorje ni zanemarljivo.
Poleg solidne višinske ob lepem vremenu tura ponuja lepe razglede, saj je veliko odprtih travnikov, kjer na vzponu pogled sega na sever, na spustu pa bolj na okoliške vrhove in mesta v dolini. Najbolj me je presenetil spust, ki je precej tehnično zahteven, zlasti del od smučišča do Hrastnika zahteva že kar izurjenega kolesarja, saj v celoti poteka po izpostavljeni stezi s precej tehničnimi deli. Takšne steze v Zasavskem koncu nisem pričakoval:)
Zahtevnost vzpona:
V3 (Hrastnik-Čeče-Podmeja)
V4 (Podmeja-Mrzlica)
Zahtevnost spusta:
S5 (od vrha do travnika in od Klobuka do Hrastnika, slednji ima dele S6)
Zanimivost prečenja:
P5/5 (od travnika pod vrhom preko Kala in smučišča vse do Klobuka) prečenje gre večinoma dol, preko lepih travnikov, od smučišča dalje (potrebno je na kratko peš) se prične zanimiva, izpostavljena in ozka prečnica
