Slovenija je skriti raj za gorsko kolesarjenje in se lahko primerja z bolj znanimi kraji v tujini. Tu so opisane najbolj zanimive ture, ki sem jih prevozil s prijatelji. Večina tur je težkih, toda normalno treniranemu kolesarju bi morale biti ustrezen izziv, pomembna je tudi voznost ture, saj je po mojem znanju vse vozno najmanj 95%.
Upam, da bom z opisi tur koga navdušil za obiske naših gora, oz. dvomljivce, ki mislijo, da gorsko kolo ne paše v gore, prepričal v nasprotno.
Trenta-Prehodavci-Koča pri sedmerih jezerih-Komna-Bohinj
Ta tura me je že dolgo mikala, informacij o možnosti prehoda s kolesom pa ni bilo ravno na pretek. Zaradi tega sem se odločil da je potrebno iti na pot in na terenu preveriti, koliko je bajkabilna. Na koncu se je izkazalo, da precej več kot sem predvideval.
Z Borutom sva štartala v Trenti, kjer sva za vzpon izbrala presenetljivo vozno mulatjero mimo planine Trebišnice. Razen dveh kratkih detajlov na začetku, cca 50 višincev na nadmorski višini 1200 m in proti vrhu, je presenetljivo vse vozno. Žal je na srednjem delu direktno na mulatjero speljan hudournik in voda (takrat ko teče) temeljito izpere ves material praktično do skalne osnove. Borut tudi tokrat ni imel sreče z napredovanjem, saj se mu je utrgal avtomat in nadaljevati je moral peš, jaz pa sem nadaljeval s kolesom. V drugem delu mulatjera postaja vse bolj strma, vendar je bolj ali manj vozna (seveda po mojih kriterijih) vse do zadnje planotice pred Prehodavci, zadnjih cca 200 višincev pa sem zaradi grušča, velikega naklona in tudi snežne podlage, šel peš.
Nadaljevanje po Dolini triglavskih jezer mi sploh ni bilo poznano, saj sem nazadnje tam hodil pred 20 leti. Po mojih kriterijih je bilo vozno skoraj v celoti (nevoznih je bilo nekaj kratkih strmih spustov po velikih skalnih blokih). Pokrajina pa je seveda fenomenalna. Večjo težavo je predstavljalo prečenje proti Komni, ki je zelo zahtevno, vsi vzponi so nevozni (na prečenju jih je 9), spusti pa zelo tehnično zahtevni (S5) in o kakšni mulatjeri tod ni več nobene pametne sledi. Tega odseka s kolesom gotovo več ne bom ponavljal. Spustil sem se po klasiki v Ukanc.
Splošni vtis: tura je zelo zanimiva, lepa in tehnično zahtevna. Vzpon proti Prehodavcem je po mojem občutku manj zahteven od tistega na Rodico iz Ruta. Peš vložki na vzponu ne motijo. Spust po Dolini triglavskih jezer je zelo tehnično zahteven, voznost je seveda relativna, lahko bi se zgodilo, da nekdo s slabšim tehničnim znanjem, prehodi več kot polovico poti. Nadaljevanje v dolino bi naslednjič zamenjal s tistim proti Dednem polju (čeprav poti do tja tudi ne poznam)
pričela sva skoraj v mraku
nekaj delov je nevoznih tudi v spodnjem delu
proti lovski koči
pričeli so se tudi razgledi
proti lovski koči je še skoraj kičasto široka mulatjera
nad sedlom se prične zares...
pot je vedno zahtevnejša, vendar še pretežno vozna
pogled nazaj na mulatjero, ki je že precej zdelana...
določene serpentine so bile še vozne
z urejenimi drenažami bi bilo vozno še precej več
mogoče bi šlo, toda veliko bo potrebno še prevozit:)
zelo lep in divji del, kjer se mulatjera položi
prava "visokogorska" cesta
vožnje bo počasi konec
na drugi strani pa popolnoma drug ambient - kopna, ozka in tehnično zahtevna steza
zaradi takih razglednic je se je vredno malo pomatrat
dolina kiča :)
detajl iz mulatiere proti Komni, takih dropov je ogromno
Če so Zajamniki najlepša planina Julijskih Alp, potem je Velika planina najlepša planina malo širše. Zdi se mi, da bi si s svojimi planšarskimi stanovi, ki so marskije že kar male vasi, zaslužila tudi uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine... Z vidika turnega kolesarstva je mogoče manj zanimiva, saj zaradi gondole številni spustaši spust skozi Dolski graben močno obdelajo. Toda kljub temu lepota planine nedvomno odtehta odločitev za obisk. Odločili smo se, da gremo na turo pozno jeseni, ko je planincev manj in tako kolesarji nismo pretirano moteči.
Tokrat sem v načrt poti smiselno dodal gondolo, s čimer smo lahko enostavno opravili dva spusta in en vzpon. Z vrha smo se najprej spustili po robu planine proti Mali in Gojški planini in nato v Krivčevo. Vzpon smo opravili kar direktno po strmem makadamu do Kranjskega raka in nato še enkrat ekstremno strmo nazaj na Gojško planino. Najslajše sledi seveda na koncu, tokrat v obliki DH spusta po Dolskem grabnu v dolino.
Tudi ekipa smo bili zelo pisana, od tekmovalca Davida, ki se mu je sentiero 601 na Gardi tako dopadel, da si je pri priči kupil ščitnike, do Magica in Taubija, ki sta se najprej malo skeptično, potem pa pogumno spustila po Dolskem grabnu. Posebno mesto pa je namenjeno naši Urški, ki je pokazala že kar partizansko junaštvo, saj je že na planoti niso najbolj ubogale zavore, dodatno pa je na začetku spusta v Dolski graben nerodno stopila s kolesa in si natrgala koleno. Ko smo že načrtovali, kdo gre v dolino po avto, kdo pa jo bo štuporamo nesel nazaj na planino Dol, ona naznani, da hodit sicer ne more, pelje se pa lahko. In to kako, če je ne bi imeli v sredini, bi se odpeljala v dolino s tako hitrostjo, da bi imela čas za eno pivo:). Da pa poškodba ni bila nedolžna, dokazuje obisk pri zdravniku in punktiranje kolena:(
Res kraljevska tura. Kljub temu, da je potrebno od planine Zaslap do Škrbine za cca 1,30" peš, napor odtehta čudovit spust vse od Praga pod Batognico do Tolmina, torej 1800 višincev.
Na turo sva se z Borutom resno pripravila, saj sva noč prespala v Tolminu z namenom, da bomo zjutraj štartali pravočasno, saj je bila napovedana huda vročina. Ker sem ga hotel na turo ustrezno pripraviti, sem ga malo hecal s črnim humorjem, recimo:
Borut zvečer, pred spanjem: "lahko noč"
jaz: "naj ti bo lahka noč, jutri bo zajeban dan"
Kot da bi moje nasvete jemal preveč resno, naslednji dan ni bil pravi in že na planini Kuhinja je odstopil in šel po svoje. Turo sva z Zagijem nadaljevala sama. Že takoj iz doline smo poiskali mulatjero, ki se prične v vasi Kamnje in se na cesto priključi malo pred odcepom za Selce in se je pokazala za lepo alternativo asfaltnemu vzponu. O peš vzponu na Škrbino ni kaj dodati, po mojem občutku je večina ravno toliko strmega oz. kamnitega, da zame ni bil vozen niti 10%, za ekstremiste pa bi morda bil vozen 90%. Opisana tura je edina na tem blogu, ki vključuje precejšen kos pešačenja. Osebno se namreč izogibam turam, ki imajo več kot 10% (ali po času ali po km) pešačenja, omenjena pa je zaradi čudovitega nadaljevanja, ki se prične takoj po Škrbini, izjema.
Že takoj prvi kratek spust pod Batognico je zelo izpostavljen in je lahko orientir, da se tisti, ki jih je v tem delu strah, takoj obrnejo, saj je podobnih odsekov v nadaljevanju še kar nekaj. Na videoposnetku se vidi najbolj zahteven del, kjer padec ni priporočljiv:)
Toda ko se v nadaljevanju po presenetljivo vozni mulatjeri prebijemo do Praga, se pravljica začne - sledi spust, ki ga težko najdeš daleč naokrog in najbolj bo od sedaj naprej trpel fotoaparat:). Prične na višini 2000 metrov in konča na 200 metrih - v Tolminu, do katerega sva se pripeljala po stezi mimo vhoda v Tolminska korita in dalje ob Tolminki do mesta.
GPS sledi ni, saj je tura v Triglavskem narodnem parku, pretežka in prenevarna, da bi kdo "slučajno" zašel nanjo.
Po opisih na internetu naj zanimive ture na Menino ne bi bilo. Že dlje časa sem opazoval na karti, da iz vrha proti Gornjem gradu potekata dve stezi (na terenu sem videl, da so celo tri), od katerih naj bi bila ena zelo zahtevna in odločil sem se poskusiti.
Ker je pot po makadamu iz Bočne preverjeno dolgočasna, sem jo ubral kar direktno po stezi pod cerkvijo Sv. Florjana do kmetije Šemprimožnik, ki je precej zahteven zalogaj, saj je povprečen naklon 15%. Ko se vrnemo na cesto, razen meditiranja ni kaj drugega za počet, saj sledi skoraj 10 km makadama brez razgleda, na srečo je ves čas senca. Od koče do vrha Vivodnika sledita dva strma vzpona, drugi na vrh ni vozen.
Tudi spust z vrha Vivodnika je bolj jeba kot ne, ves čas so na poti precej velike skale, ravno toliko, da čez s kolesom ne gre, in užitka seveda ni. Odpravil sem se na kratko krožno vožnjo po planini, ki ni nič posebnega, kljub planotastemu terenu in pašnikom pa vsak vstop v gozd pomeni skale in sestopanje s kolesa. Skratka do pričetka spusta v dolino je to tista Menina, o kateri se bere po forumih.
Za navzdol sem izbral levo varianto (po novem srednjo) in izbral sem prav. Po strmem pričetku v gozdu in prehodu preko pašnika se nižje v gozdu zopet pojavljajo skale na poti in previdnost je zelo potrebna. Srednji del poti je enostaven, najbolj zanimiv pa je spodnji, ki je precej strm in tudi nekaj tehničnih vložkov je notri. Kljub temu pot ni pretirano zahtevna, osebno sem šel peš čez 2 dropa (ki bi jih bilo možno s ponovitvami ali obvozi izpeljat). Steza se zaključi v Gornjem gradu.
Za zaključek: dolgočasen vzpon (razen prvega, strmega dela), pomanjkanje razgledov in dolgočasna planina so slabosti, kljub temu tura ni nezanimiva in brez možnosti za ponavljanje, saj odtehta odličen, dolg in tehničen spust.
