Slovenija je skriti raj za gorsko kolesarjenje in se lahko primerja z bolj znanimi kraji v tujini. Tu so opisane najbolj zanimive ture, ki sem jih prevozil s prijatelji. Večina tur je težkih, toda normalno treniranemu kolesarju bi morale biti ustrezen izziv, pomembna je tudi voznost ture, saj je po mojem znanju vse vozno najmanj 95%.
Upam, da bom z opisi tur koga navdušil za obiske naših gora, oz. dvomljivce, ki mislijo, da gorsko kolo ne paše v gore, prepričal v nasprotno.
Res kraljevska tura. Kljub temu, da je potrebno od planine Zaslap do Škrbine za cca 1,30" peš, napor odtehta čudovit spust vse od Praga pod Batognico do Tolmina, torej 1800 višincev.
Na turo sva se z Borutom resno pripravila, saj sva noč prespala v Tolminu z namenom, da bomo zjutraj štartali pravočasno, saj je bila napovedana huda vročina. Ker sem ga hotel na turo ustrezno pripraviti, sem ga malo hecal s črnim humorjem, recimo:
Borut zvečer, pred spanjem: "lahko noč"
jaz: "naj ti bo lahka noč, jutri bo zajeban dan"
Kot da bi moje nasvete jemal preveč resno, naslednji dan ni bil pravi in že na planini Kuhinja je odstopil in šel po svoje. Turo sva z Zagijem nadaljevala sama. Že takoj iz doline smo poiskali mulatjero, ki se prične v vasi Kamnje in se na cesto priključi malo pred odcepom za Selce in se je pokazala za lepo alternativo asfaltnemu vzponu. O peš vzponu na Škrbino ni kaj dodati, po mojem občutku je večina ravno toliko strmega oz. kamnitega, da zame ni bil vozen niti 10%, za ekstremiste pa bi morda bil vozen 90%. Opisana tura je edina na tem blogu, ki vključuje precejšen kos pešačenja. Osebno se namreč izogibam turam, ki imajo več kot 10% (ali po času ali po km) pešačenja, omenjena pa je zaradi čudovitega nadaljevanja, ki se prične takoj po Škrbini, izjema.
Že takoj prvi kratek spust pod Batognico je zelo izpostavljen in je lahko orientir, da se tisti, ki jih je v tem delu strah, takoj obrnejo, saj je podobnih odsekov v nadaljevanju še kar nekaj. Na videoposnetku se vidi najbolj zahteven del, kjer padec ni priporočljiv:)
Toda ko se v nadaljevanju po presenetljivo vozni mulatjeri prebijemo do Praga, se pravljica začne - sledi spust, ki ga težko najdeš daleč naokrog in najbolj bo od sedaj naprej trpel fotoaparat:). Prične na višini 2000 metrov in konča na 200 metrih - v Tolminu, do katerega sva se pripeljala po stezi mimo vhoda v Tolminska korita in dalje ob Tolminki do mesta.
GPS sledi ni, saj je tura v Triglavskem narodnem parku, pretežka in prenevarna, da bi kdo "slučajno" zašel nanjo.
Po opisih na internetu naj zanimive ture na Menino ne bi bilo. Že dlje časa sem opazoval na karti, da iz vrha proti Gornjem gradu potekata dve stezi (na terenu sem videl, da so celo tri), od katerih naj bi bila ena zelo zahtevna in odločil sem se poskusiti.
Ker je pot po makadamu iz Bočne preverjeno dolgočasna, sem jo ubral kar direktno po stezi pod cerkvijo Sv. Florjana do kmetije Šemprimožnik, ki je precej zahteven zalogaj, saj je povprečen naklon 15%. Ko se vrnemo na cesto, razen meditiranja ni kaj drugega za počet, saj sledi skoraj 10 km makadama brez razgleda, na srečo je ves čas senca. Od koče do vrha Vivodnika sledita dva strma vzpona, drugi na vrh ni vozen.
Tudi spust z vrha Vivodnika je bolj jeba kot ne, ves čas so na poti precej velike skale, ravno toliko, da čez s kolesom ne gre, in užitka seveda ni. Odpravil sem se na kratko krožno vožnjo po planini, ki ni nič posebnega, kljub planotastemu terenu in pašnikom pa vsak vstop v gozd pomeni skale in sestopanje s kolesa. Skratka do pričetka spusta v dolino je to tista Menina, o kateri se bere po forumih.
Za navzdol sem izbral levo varianto (po novem srednjo) in izbral sem prav. Po strmem pričetku v gozdu in prehodu preko pašnika se nižje v gozdu zopet pojavljajo skale na poti in previdnost je zelo potrebna. Srednji del poti je enostaven, najbolj zanimiv pa je spodnji, ki je precej strm in tudi nekaj tehničnih vložkov je notri. Kljub temu pot ni pretirano zahtevna, osebno sem šel peš čez 2 dropa (ki bi jih bilo možno s ponovitvami ali obvozi izpeljat). Steza se zaključi v Gornjem gradu.
Za zaključek: dolgočasen vzpon (razen prvega, strmega dela), pomanjkanje razgledov in dolgočasna planina so slabosti, kljub temu tura ni nezanimiva in brez možnosti za ponavljanje, saj odtehta odličen, dolg in tehničen spust.
Okolica Soriške planine, zlasti južni grebeni pod njo, so prepredeni s številnimi mulatijerami, ki so ostale od obdobja med vojnama, ko je tu potekala bivša meja med Jugoslavijo in Italijo. Dodatno zanimivost ture predstavljajo utrjeni vrhovi na mejnem grebenu, ki so še zelo dobro ohranjeni in številne, bolj ali manj ohranjene vojaške zgradbe, ki so sedaj povečini hlevi za živino.
Turo pričnemo v Podbrdu in se po makadamu vzpnemo do Hube in nato po mulatjeri navzgor. Nad lovsko kočo se svet odpre in s tem se prične najlepši del poti, z lepimi razgledi, zanimivimi objekti in precej zahtevno mulatjero, ki pa je v celoti vozna. Iz Možica se za kratko vrnemo nazaj po poti in se nato po lepi stezi spustimo desno do sedla Vrh Bače. Stezo si velja zapomniti, saj glede na megalomanske načrte o novem smučišču ni nujno, da bo drugo leto še vozna. Prav ironično je, da smo gorski kolesarji z vožnjo po takih stezah v prekršku, drugo leto, ko bodo gor pririnili bagerji, pa bo vse lepo in prav? Iz sedla se na kratko spustimo na sever, do obstoječega smučišča Kobla in po njem na vrh. Vzpon po smučišču sicer poteka po cesti z dobro podlago, vendar je nekaj delov zelo strmih in potrebno se je zelo potruditi. Dostop na vrh Koble je enostavnejši, saj od smučišča do vrha, z izjemo dveh krajših vzpončkov, teče lepa in tekoča steza.
Na vrhu se na vse strani odpre čudovit razgled, med drugim se celotna današnja prevožena pot, vključujoč spust, vidi v celoti. Spust se prične strmo, vendar se le ta hitro unese in nadaljevanje po gozdu do sedla je prijetno. Tudi pod sedlom Vrh Bače je najprej precej zahtevno, po cca 100 višincih pa pridemo na lepo mulatiero, ki pripelje v vas Bača. Pod vasjo sledimo stezi mimo cerkve, ki nas pripelje do prvih hiš v Podbrdu.
Zahtevnost ture:
V3 (Podbrdo-lovska koča)
V4 (Lovska koča-Možic)
V5, mesta V6 (po smučišču)
S4 (Možic - smučišče)
S5 (z vrha Koble in prvih 100 višincev s sedla Vrh Bače)
Skupna značilnost vrhov severno od celjske kotilne, zlasti Paški kozjak, Stenica in Konjiška gora je, da iz nobenega ni razgleda in da je na vse tri zelo zahteven kolesarski pristop. Kljub temu, da so visoki le malo nad tisočaka, na noben vrh ne vodi cesta, še najmanj zahtevnega pristopa po stezi ima Paški kozjak
Tudi tokrat sem štartal iz Socke in se vzpel po ne pretirano strmem vzponu mimo lepo urejenih kmetij mimo zadnjih travnikov pod vrhom, ki se tako značilno vidijo iz Celja. Le zadnji del, le nekaj 10 višincev, je potrebno po stezi z zahtevnimi vzpončki.
Spust najprej poteka po pristopni stezici, ko pridemo na cesto pa je potrebno biti pozoren, saj se po cca 200 metrov levo odcepi potka, ki nato poteka tik nad cesto (kar ni razvidno niti iz GPS sledi). Ko se pripeljemo na glavni greben, se prične lep in tekoč spust, ki večinoma poteka po širokih kolovozih vse do cerkvice v Vitanju, torej do doline. Malo zahtevnejši del je le v spodnjem delu, pod lepo razgledno točko na Vitanje, kjer ozka stezica (glej markacije) preči pobočje in se nato strmo spusti dol. Kljub temu, da stezo velikokrat seka cesta, ni potrebno po njej, razen prečenja, niti za meter.
Zahtevnost vzpona: V3 (del proti vrhu V5)
Zahtevnost spusta: S4
