Mangartsko sedlo

Vzpon po cesti ne rabi komentarja, zanimiv in vreden obiska je že sam po sebi. Že pred leti sem vozil del spusta nad tunelom, ki je najzahtevnejši in ga zelo slabo zvozil. Takrat sem nadaljeval po poti ob Mangartskem potoku do planine, ki pa ni nič posebnega, zato sem idejo o kakem zanimivejšem spustu opustil.

Po ogledu posnetkov italijanskih kolegov pa je zadeva postala bolj zanimiva, saj so vozili spust po stezi praktično od sedla do Loga, kar pa je že vredno ponovitve. 

Začetek z vrha, večinoma po tekoči stezi z čudovitimi razgledi je bil zame novost, ki pa hitro mine. Nadaljevanje čez cesto je poznano, tokrat, z vso varnostno opremo je bil nevozen le en del, sicer pa je tehničnih detajlov, kotalečega kamenja in ostalih ovir veliko in posledično ocena S6 (mesta S7). Niže pridemo v gozd na čudovito stezico, ki pripelje v vas Strmec. Leve opcije, ki obide vas, ki so jo vozili predhodniki lani, letos kot kaže ni vozil nihče, saj deluje zapuščena. Niže proti Logu se nadaljuje lepo vozna, bolj enduro trasa.

Končni vtis: ena lepših Slo AM MTB tur.

GPX sled

Višarje&Monte Nebria

Potem ko je bil vzpon na Višarje betoniran, ja postal bolj zanimiv tudi za MTB turo. Spodaj sva našla lepšo varianto dostopa vzhodno od Zajezere, nato pa po cesti gor, z vmesnimi počitki do "Rogličevega svetišča". Na kak lep dan moraš kar v vrsti čakat, da prideš do fotografije s tablico:)

Spust ni preveč zahteven, zgoraj je nekaj pivotov, tik preden se pot poravna proti spodnji postaji, pa je edini zelo zahteven del, ki bo počakal, da ga odpeljem ob kaki drugi priložnosti:)

Ker je bilo kondicije še dovolj, sva jo mahnila čez vas na drugo stran proti manjši gori Monte Nebria. Najprej makadam se proti vrhu spremeni v eno lepših mulatjer, ki jo je vredno obiskati tudi manj veščim bajkerjem. Nisva se vračala nazaj po njej ampak sva šla peš na najvišji vrh grebena (peš vzpon cca 50 višincev) od koder se globoko dol v dolino spušča steza, ki pride v vas Ukve. Že prvi metri so divji in izpostavljeni, takoj se pričnejo tudi serpentine, kjer brez pivota ne gre. Potrebna je skrajna previdnost, saj je kar nekaj delov skrajno izpostavljenih. Niže je nevarnosti manj, zahtevnost pa nič kaj ne popušča. Pot se zaključi pod "streho", saj imamo nad sabo viadukt AC, kar tudi ne doživiš na vsaki turi. Kljub težavnosti sem dol stopil le na eni serpentini, posledično zahtevnost čista S7.

GPX (Strava)

Zermatt

Pa se je zgodilo...

Po covidnih mukah, vmes se je vrinil še Megavalanche, lanskem slabem planiranju, je vendarle na vrsto prišel tale Zermatt. Vreme v septembru je lahko loterija, ker smo imeli fiksen termin dopusta, pa še toliko bolj. Toda imeli smo srečo in trije dnevi so bili prava panoramska, vremenska, kulturna in še kaka (finančna) poslastica...

Spali smo v Taschu in vsak dan riskirali 12 CHF za vlak do Zermatta, za nazaj je speljana lepa steza ob železnici (ali visoko nad dolino:)) in ni potrebno dol z vlakom. Ture sem si splaniral že prej, na internetu je precej dobrih filmov za oceno, izbira je bogata saj imaš traile vseh stopenj zahtevnosti. Vozili smo izključno naravne traile, zaradi katerih se  splača pridet sem (umeten trail je eden sam), švicarji tolerirajo dvonamensko rabo poti, zato so vozne  praktično vse. 

Prvi dan smo vozili območje Sunnegge, od koder je najlepši razgled na Matterhorn, najprej smo se seveda veliko ustavljali in iskali najboljše poze za fotke, seveda pa tudi vozili, iskali smo bolj zahtevne steze, absolutna kraljica je spust iz Rothorna po grebenu Ritzengrad. Pogled dol zgleda, kot da ga je razbila bomba, toda švicarji so stezo speljali okoli balvanov in vmes spretno položili kamne, tako da je bila za Robija v celoti prevozna, midva z Borutom pa sva stopila parkrat dol. Nadaljevali smo po Europaweg proti Taschu in se po še eni zahtevni stezi spustili praktično v vas. Torej v enem šusu iz 3100 na 1500 nadmorske, ni slabo za konec dneva.

Naslednji dan je sledila najbolj opevana in kao ena izmed TOP MTB alpskih tur. to je bil spust iz Gornegrata. Že dan prej smo rezervirali karto za vlak, saj le z njim prideš do vrha. Rezervacija stane 10 CHF, sicer pa velja klasična karta. Vzpon z vlakom je res lep, primerljiv s tistim na Bernino, preživeli smo ga v družbi azijskih turistov, katerim smo bili (poleg Matterhorna) ena ljubših atrakcij in tem za fotografiranje. Spust najprej ob pohodnikih do Riffelsee-ja, kjer vsi iščejo najlepši kotiček za fotko z Materhornom v odsevu jezera, potem pa jo hitro mahnejo proti najbližji železniški postaji, zato smo bili nižje hitro sami. Res je smešen tale globalni množični turizem, kjer se cele horde Azijcev pripeljejo na drugi konec sveta, plačajo letalo, vlak, hotele in ostalo, da naredijo 200 metrov do jezerca, se fotografirajo in zbežijo nazaj na vlak in v dolino. Takim bi zaračunal extra fee 1000 CHF za globalno segrevanje!!😇

Gremo nazaj na spust, ki je lep, ima več variant in tista, ki smo jo izbrali mi, je bila zmerno zahtevna. Na splošno ocena o enem lepših spustov (oziroma izletu gor in dol) ne zgreši, spada med najlepše, kar sem jih vozil. Dejstvo pa je, da bi samo že v Zermattu lahko dodal še najmanj dva enakovredno lepa spusta, enega sem že opisal, drugi pa je sledil še isti dan in sicer iz Trockener stiega,  Za vzpon s kolesi smo se sicer morali malo skregat z žičničarji, saj naša karta ni veljala. Ko smo jim razložili, da je dol speljana MTB steza in da je do tja edini pristop ravno gondola, so se predali. Torej spust je deloma zelo zahteven, na parih delih tudi izpostavljen, prvi dan ga slabo zvozil, zadnji dan smo ga ponovili in mi je šlo v celoti...zelo zadovoljen. 

Tretji dan smo odvozili najlepše od prejšnjih dveh dni, baje je bil v ozadju tudi Matterhorn, vendar ga nismo več videli😉, tudi na spektakularne razglede se hitro navadiš in razvadiš...

Splošni vtis: vreme lepo, dolgi spusti, razgledi spektakularni, vožnja po naravnih poteh, steze vseh zahtevnosti, vse zanimive, odlično vzdrževane in torej lahko Zermatt ocenim le v presežnikih in gotovo spada med top MTB izbire. Zlasti priporočam za tiste, ki so ljubitelji naravnih, tehnično zahtevnih in v čudovito okolje vpetih stez. Za konec pa še strošek, kljub pregovorno dragi Švici, vse skupaj le ni bilo ekstremno drago, tridnevna MTB karta je bila 160 CHF, nočitev cca 200 EUR/osebo za tri dni, pivo smo pili tudi po 5 CHF (pa tudi kavo po 5,5 CHF😋), kosilo v kočah za 30 CHF...

Strava dan 1

Strava dan 2

Strava dan 3

Peca Black hole

Ko je zunaj sneg ali pa slabo vreme, se prileže popestritev, ki je ne bi pričakoval...

Slišal in gledal sem posnetke MTB kolesarjenja po podzemlju Pece, ki naj bi imela kar nekaj tehničnih vložkov. Nad njo se resno nisem pretirano navduševal, saj sem pred leti vozil klasično turo, ki je za resnega bajkerja bolj sprehod kot kaj drugega. Tudi posnetki ne prikažejo pravega vtisa, sploh pa ne obetajo kakšnih MTB presežkov.

Pa sem se motil, z mano pa so se strinjali vsi sotrpini, s katerimi sem se na sneženo soboto v mrzlem januarju odpravil na raziskovanje. Sicer sem prebral, da je potrebna popolna oprema, toda kaj mi bo full face pa želva, to se nosi le na pravih spustih iz Pohorja ali Krvavca recimo in seveda je nisem vzel zraven. Še kolenčnike se mi zdelo, da imam zato, da me potem ko se bomo vozili po odprtem nazaj na izhodišče, ne bo zeblo v noge😌.

Resnica pa je vse kaj drugega kot sproščeno kolesarjenje, prav nasprotno, predstavlja pravi tehnični podvig in testiranje poguma vsakega posameznika. Zelo veliko h vtisu prispeva tudi jama in s tem drug ambient, kjer deluje vse precej drugače. Tudi vodič odigra svojo vlogo, saj te pred vsakim tehničnim detajlom opozori na nevarnosti in svetuje pristop čez tehnikalije in ne ostane ti drugega kot mu verjeti, saj pogled v temo globoko spodaj v rov, kjer se nekje v prahu in soju medle svetlobe med skalami izgubi steza, posamezniku ne omogoča samozavestne ocene terena. Predhodno pridobljene izkušnje klasičnih MTB tur ne pomagajo prav dosti, v jami je popolnoma drugače. 

Pred vsakim tehničnim detajlom sem imel mali cmok v grlu, zelo podobno kot pred nezahtevnejšimi detajli zunanjih MTB stez. V resnici so potem tudi spusti precej zahtevni, potrebno je biti zelo zbran. Ni čudno da precej bajkerjev večino tehnikalij prehodi. Naj se pohvalim, mi starci iz Celja, torej Duško, Taubi in jaz, se seveda nismo dali in zvozili več ali manj vse, kar so nam rekli da lahko😛👍.

Vsa čast Dixiju in njegovi ekipi za pogruntavščino.

Blac hole web page

pa gremo v drvarnico😉

še nikoli toliko pa jami in tudi nikoli po taki zimi...

Taubi v akciji

pa Duško

a bi šli ali ne, to je zdaj vprašanje😕

pa smo preživeli

Lepenatka

Meni eden najbolj všečnih hribov, sploh zaradi lepega razgleda in lepih pašnikov, kljub temu, da je malenkost nižja, jo veliko raje obiščem kot sosednji skalnati Rogatec. Zanimiva je tudi pozimi, saj ponuja odlično smuko, ko je višje v gorah še nevarnost plazov.

Sicer pa je bila do lani s kolesarskega vidika neznanka, nikakor nisem mogel skombinirat nekega smiselnega kroga, zato do sedaj ni našla mesta na tej strani. Toda Robi, ki jo je med dopustom malo bolj podrobno raziskal, je našel spust v dolino Podvolovjeka v smeri slapa Cuca, z majhnim peš raziskovanjem pa je na koncu prišla kombinacija, ki jo bom opisal. 

Vzpon do Zgornjega Špeha nič posebnega po asfaltu, nato gozdna cesta pod Rogatcem na travnike pod Lepenatko, vzpon na vrh je z malo kombiniranja skoraj v celoti vozen, peš sem šel le malo po vrhom, sicer pa je zahteven (V6, mesta V7). Najprej spust na jug po grebenu v smeri Sv. Lenarta, vožnja tekoča po ozki stezici, idealno za učit pivote. Pri lovski preži (kjer se sicer konča cesta iz juga) zavijemo desno po lepi stezi proti planini, steza zanimiva, mestoma zahtevna in lepo vozna. V prihodnje naj bi jo povozila cesta, torej naj ponavljalci pohitijo, če jo hočejo videt še v lepi izvedbi...

Vzpon na ramo pod vrhom po strmem makadamu zelo zahteven (V6). Na vrh še enkrat nismo šli, raje smo se v družbi hudih bikov spustili na sedlo, kjer pa nikakor ni bilo moč najti steze na sever v Podvolovljek. Po dolgem iskanju in peš raziskovanju smo jo našli šele v gozdu pod pašniki. Spust mimo slapa Cuc je zahteven in vreden obiska, težavnost S6 (mesta S7), sicer pa sem razen enega vlažnega dela nekje na polovici zvozil vse.

Na koncu se je nabralo 1250 zahtevnih višincev in zadovoljstvo po lepi, čeprav še vedno zahtevni tudi. Žal je gora še vedno primerna le za tiste s precej kondicije in tehničnega znanja (vsaj opisana varianta)

GPS sled

vzpon na vrh je naporen

proti planini pod Lepenatko

na spustu proti slapu Cuc, nekoč ena večjih hojk, danes podrta od starosti

 

Zasavski krog (Kal-Govce-Šmohor)

Tura je bila že nekaj časa na ogledu, večino trase sem seveda prevozil že prej, posebej je zanimiva zaradi redko obiskanega in precej ostrega grebena Ostrega vrha in Govc, ki poteka od Kala do Laškega južno od doline Rečice in kjer pod Govcami poteka čudovita prečnica, idealna za MTB, enaka tistim najlepšim v Karavankah. Slabost trase je bil asfaltni dostop do steze pa tudi nekega pametnega spusta po mojem okusu nisem poznal, zato sem opravil nekaj "terenskih raziskav" in zdi se mi, da sem našel pravo kombinacijo. 

Vzpon iz Savinjske doline na Hom in naprej pod zahodnimi pobočji Kamnika poteka večinoma po stezi, kar je tako blizu civilizacije skoraj pravi čudež. Od Kala smo nadaljevali preko smučišča in se večinoma po stezi in čez pašnike spustili direktno do križišča ceste iz Hrastnika, ki jo je potrebno le prečiti in takoj za kmetijo se prične prečenje grebena Ostri vrh-Babe. Edina težava je vzpon na Ostri vrh, kjer je potrebno kolo nositi cca 30 višincev, saj je teren izredno strm. Nadaljevanje je nato precej izpostavljeno in tekoče, sploh nimaš vtisa, da si v sredogorju. Pod Babami se elegantno nebajkabilnemu grebenu izogneš po levi strani po v celoti vozni stezici. Pod Govcami sledi že omenjena prečnica, ki ji lokalci rečejo pravljična dežela, kar si nedvomno zasluži. Tudi spust v Rečico je bil nov, mimo bivše lovske koče, teren pa mešan, od makadama, steze in gozdne vlake, žal boljšega ne poznam. 

Za "poslastico" smo opravili še en vzpon iz Rečice na Šmohor, tudi tega skoraj v celoti po gozdnih vlakah, Spust v Tremerje je seveda poznan in  vedno zanimiv. 

Končni vtis: tura je težja od klasičnega prečenja Kal-Šmohor, vendar precej bolj divja, samotna in zanimiva, vsaj enkrat letno je sigurno vredna ponovitve.

GPS sled Strava

Ture v bližini:

- Šmohor

- Čemšeniška-Šmohor

prvi postanek pod Homom

naslednji na travnikih pod Kalom

Pravljična dežela

vsi nasmejani:)

kot v Alpah:)

Jepca 2021

Ponovitev že večkrat obiskane čudovite potke iz sedla Jepca v dolino Belce. 

Steza je še vedno ena lepših, predvsem pa zahtevnejših v Sloveniji. Sedaj, ko je cesta po dolini Belce zaprta, se mi zdi, da je še bolj samotna. Tokrat smo jo obiskali iz avstrijske smeri, saj gor pelje cesta, hkrati pa se ob njej v dolino spusti tudi steza, ki smo jo koristno uporabili ob povratku. Da ne bomo vedno hvalili naše severne sosede, naj dodam, da toliko prepovedi za vožnjo z vozili levo in desno od ceste, nisem videl še nikjer, imajo celo prepoved vožnje s kolesom zjutraj eno uro po sončnem vzhodu in zvečer eno uro pred zahodom... Jasne razlage za takšne prepovedi ne vidim.

Turo smo opravili zlasti zaradi spusta v Belco. Opisov v zadnjih letih ni bilo, upam da bolj zaradi odrezanosti le tega, kot zato, ker ga nihče več ne vozi. Za tiste, ki ste imeli podobno dilemo kot jaz, naj sporočim, da je še vedno odličen in vreden ponovitve (S6). Do njega je pot sicer malo naokoli, toda se splača. 

Na koncu še komentar ceste iz Belce, ki je zadnja leta zaprta. Kako izgleda spodnji del ceste (od stika s potjo dol) ne vem, za zgornji del, do križišča s cesto od sedla proti Tišlerici pa je je vsak dan manj, marsikje je sploh ni več. Postaja vedno bolj zanimiva za AM kolesarje, dol je še vozna, gor pa žal ne več v celoti.

GPX sled

Ture v bližini:

Jepca iz Koroške

Trupejevo Poldne - Jepca

tokratni pogumneži: Tadej, Robi i moja malenkost

Kepa je že v snegu

nekdanja cesta

na nekaterih mestih je postala steza, drugje jo je v celoti pojedel potok

Monte Stino Lago Idro

Z Monte Stina se proti jezeru Idro spušča steza, ki so jo pri nemški reviji Bike uvrstili med najlepših 40 v Alpah. Imenje se pot 136 ovinkov, verjetno ni potrebno razlagat zakaj:). Ker je iz AC pri Brescii le kratek 40 min skok po lepi cesti do izhodišča, smo se jo na poti do Francije odločili obiskati.

Gor smo šli kar po asfaltu mimo vasi Capovalle in lepši vzpon po stezah iz severne obale jezera prihranili za drugič. Spust je odličen, tekoč, brez resnih tehničnih odsekov, edino kakšen pivot pride prav, saj je meja med tem, da zvozimo vse ali mogoče celo pol manj, zelo tanka. No, edino zgornjih nekaj serpentin je rezerviranih za profije, če sploh... Kljub temu pa mu nekaj manjka, ne glede na dobra priporočila. Deluje mi malo dolgočasno, nedinamično n zelo predvidljivo. V primerjavi z Matajurjem, ki sem ga vozil pred kratkim po nekaj letih, je slednji precej bolj zanimiv in dinamičen (predvsem pa bliže).

Kljub vsemu je vreden obiska, tudi zaradi dodatnega bonusa, ki ga omogočajo južne Alpe - steza do obale in skok v toplo vodo jezera.

podatki o turi

pa srečno...:)

Megavalanche 2021

Poleg znamenitega Red bull Rampage-a, se kot najbolj gledani na You toubu pojavljajo posnetki štarta na snegu, divjanja s kolesom okoli 100 km/uro po ledeniku navzdol in, kot najbolj zanimivo, množični padci in mečkanje kolesarjev v snegu. To sta lahko Megavalanche, ki ga organizirajo že čez 30 let v Alpe d Huez ali pa malo mlajši Mountains of hell v sosednjem Les duex Alpes.

Padla je ideja, da bi zadevo poskusili odpeljat in tako smo se našli štirje pogumni in se prijavili. Osnovno idejo je dal Robi, v osnovi motokrosist, ki pa ima seveda izkušnje tudi pri skokih in na MTB. Ideja mi je bila všeč, saj je zlasti Megavalanche tudi pokrajinsko zanimiv in poteka skoraj v celoti po stezi in pritegnil sem ideji. Poleg sta se pridružila še nepogrešljivi Borut in pa Miha, ki je zaradi bivanja v Nemčiji, treninge opravljal na daljavo...in nas zelo presenetil:).

Ker smo vsi v osnovi AM kolesarji, smo se podali na popolnoma novo področje, ki je nekakšen miks med AM, DH in enduro dirko. Ker tehnično znanje ni težava pri nobenem, smo trening usmerili v kondicijsko pripravo in predhodno malo probali, koliko časa lahko peljemo spust brez ustavljanja. Trening v Mariborskem bike parku je uspel, saj sem se brez težav spustil v enem kosu z vrha v dolino in samozavestni smo se odpravili v Francijo:). Da je spust v MB dolg cca 12 minut, Megavalance pa za najboljše čez 40 minut, me ni preveč skrbelo, saj sem kolesar z dolgim stažem in izkušnjami:)

Zaradi epidemije so organizatorji letos kvalifikacije in dirko združili na soboto in nedeljo, zato smo imeli več časa za oglede in treninge. Posebno poglavje je spoznavanje s snegom, ki je na začetku potekalo precej klavrno, zlasti meni ni šlo od rok in nog, saj sem v zabavo ostalim padal na vse strani. Po drugem spustu z vrha sem se počasi navadil in smešnih scen je bilo vse manj...

Dogodek je razdeljen na kvalifikacijsko dirko v soboto, ki poteka na krajši razdalji, vendar je bolj tehnično zahtevna in na nedeljski finale, ki štarta iz ledenika na višini 3300 metrov in se spusti globoko v dolino na 700 metrov nad morjem, torej cca 2600 višincev. Nekateri dirko vzamejo zelo zares, ker  nisem imel tekmovalnih ambicij, sem kvalifikacije startal v zadnjih vrstah, vendar mi je zaradi napak drugih, solidne kondicije in manj udeležencev zaradi epidemije, vseeno uspelo priti v nedeljsko finale. Še bolje sta se uvrstila Robi in Miha, žal pa je Borut imel defekt in v nedeljo je bil uvrščen v drugo skupino.

Organizatorji naredijo štart glavne dirke zelo spektakularno, visoko na gori je seveda mraz in plesni vložki niso odveč, tudi helikopter naredi posebno vzdušje in požene adrenalin po žilah, ki je še kako potreben, ko se dirka prične. Ko stojiš na štartnem mestu, se mešajo nori občutki pred neznanim, pred tem, kako bo šlo dol po snegu v množici "kolesarjev" in kako sploh priti v dolino, ki je oddaljena več kot uro...

Napovedovalec kriči "La boomba", trak se dvigne, helikopterja ne slišiš več in skoraj vsi naenkrat se pričnemo premikat. Najprej vidim le gnečo pred sabo, potem pa se teren povesi navzdol, v daleč spredaj se odpre kulisa tritisočakov, jaz pa pod sabo vidim bel trak in na njem prve "divjake", ki se z več kot 100 km/h oddaljujejo in postajajo majhne pikice.. Nekateri se seveda zapletejo med sabo in prve junake, ki pumpajo gume in popravljajo kolesa, srečam že na prvem ovinku, kjer je bil že prvi "crash".V mojem razredu, torej od zadaj, gredo nekateri po snegu kar po riti s kolesom na hrbtu, jaz pa se na dam in počasi mi uspe le z enim bližnjim srečanjem s snegom priti do kopnega.

Ko se sneg konča, takoj pridemo na stezo in manjše tehnične detajle, ki pa jih zaradi kolone kolesarjev, ki se ustvari zaradi gneče, prehodimo ali prevozimo počasi. Tudi prvi štartni šok popusti in lahko se koncentriraš na varno vožnjo, ki postaja vse bolj gladka in hitra. Priložnosti za prehitevanje so le na ravnih delih in na vzponih in jih s pridom izkoriščam, saj se je pokazalo, da imam več kondicije, kot moji sotrpini okoli mene, torej v začelju dirke:)

Kakor koli, na cilj sem prišel brez poškodb, s časom 1:06 ure in zelo vesel, da sem uspel. Še bolj uspešna sta bila Miha s časom okoli 57 minut in Robi s časom 59 minut, pa tudi Borut je dosegel dober čas 1:10h. Najpomembneje pa je, da smo vsi uspeli in da ni nihče staknil nobene poškodbe.

Odlično doživetje!

jutranji pogled na Alpe d Huez z okolico

trening je včasih tudi neprijeten, v primeru dežja spodnji del postane prava blatna drsalnica

na sreči je bilo na dan dirke suho:)

Ekipa pred ogledom: Robi, Damjan, Miha in Borut

še ena v popolni opravi na 3300 višine 

pogled po smučišču, na dirki sneg ne bo tako razrit

prvi metri na ogledu so bili zelo nestabilni...

sneženega spusta je nekaj čez 500 višincev

pa smo se postavili za dirko

še zadnji pozdrav in gremooo!

na dirki se pojavijo tudi posebni primerki, tandemi, poniji, tricikli, klovni:)

kako so Vespo pripeljali na 2800 višine, mi ni jasno, važno da je bila kava dobra:)

pa še počitek po uspešnem nastopu